sreda, 19. februar 2020

Podzemlje

Zakaj hodim v jame? Ker jih imam za bajto. Pa ker imamo v Sloveniji hud kataster jam, žal brez foto materiala, jst sm pa firbčen.

Najbližja mi je oddaljena manj kot km in smo jo že kot mulci prešnofali, a dalje po rovu ne gre iti, ker je zasut. Menda se je usulo ob gradnji glavne ceste "partizanka".


Prva večja jama mi je oddaljena uro hoje. Na vrhu planote nad levim bregom Krke so kar tri ogromne dvorane, znane kot Velika Prepadna. Lepa jama in enostavna za gibanje, le dostop do vhoda je zajeban. Jaz sem se že dvakrat obrnil. Prvič, ko je bilo vse mokro in blatno, drugič ko je začel padati dež in je zmrzoval na skalah. Drsalnica. Strmina. Previs. Adijo. :)


Sicer pa v jame najraje zaidem, kadar so temperature ozračja najnižje ali pa najvišje. Jame pa držijo konstanto temperaturo. Nekje od 8 do 10stC. In mi je kar noro, ko se spuščam iz 33stC v podzemlje na 10stC. Lani, me je po dveh urah v jami začelo zebsti. Potem pa lezem počasi iz jame v soparen večer in še vedno 30stC ozračje. Vse cunje dol, pa me je še vedno oblivalo. :D


Že pred leti sem videl slike kolegov, ki so smučali v Ledeno jamo na Kunču. Ker pa ni več taprave količine snega, da bi lahko to ponovil na snowboardu, sem se spomnil na bicikl. Maretu in Roži pa tudi ni bilo treba dvakrat razlagati zadeve in že smo se vozili pod zemljo. :)


Več ali manj pa so te prosto dostopne jame že raziskane ter izmerjene. Pa tudi zapisanega je že veliko. Krasne opise sem tako našel tudi v temu 300 strani dolgemu pdf-ju "SPAHA nad Brezovico pri Predgradu skozi čas - prazgodovinska poselitvena točka in njen pomen".





Kadar sem sam v jami, mi je dolgočasno snemati. Ko imam družbo, pa nastanejo video posnetki. Prvič. Moram še naštudirat tole svetlobo in FPSje, da se ne vidi "migetanje" svetlobe.
Zadnjo sliko sem pa Roži sunu. Ker zna slikat. Men' se zgolj včasih kej posreč. :D

mjuzik: Blu Samu - Nathy [MOKA 2018]



sreda, 11. december 2019

Dolenjski TiSOčAKi

Meni se zdi, da sem na staremu forumu »Tabla«, prvič opazil debato Dolenjski tisočaki. In šele leta 2016 sem se ponovno spomnil na to turo, tako da sem jo v tretjemu poskusu odvozil (slike s komentarji so na FaceBook). Nakar gobcam sodelavcu, da sem odpeljal "Dolenjske tisočake" in fašem:
"Kaj pa Kum? Na Kumu si bil? Ker vse kar je desno od Save, je Dolenjska!"
"Pi**a ti ma*r*a, a mi moraš res že prec drug' dan zjebat znanje?!"

 

V glavnem. Pozabil sem na to. Potem sem se pa enega lepega pomladnega dne v 2019 spet spomnil in bil ob štirih zjutraj na biciklu. Iz Soteske direktno, kar se le da, proti Kumu. Krasno se je voziti čez podeželja na lep sončni dan, ko je veliko ljudi zunaj in si ob srečanju vzamejo čas za debato in počitek od dela. Od čebelarke, slikarja, kosca, do vaških posebnežev. Samo ena na hitro: ata naroči ledeno pivo v popoldanski vročini. On sedi v senci, pivo postavi na sonce in ga greje. Ko ni več rosce na kozarcu, pa pije. »Pa zakaj?«, mi ni bilo jasno. »Ker samo tako, ga ne spijem prehitro.« in se reži. Kelnarca zavija z očmi: »Če pivo ni iz hladilnika ga ne mara. Vedno mora biti mrzlo. Potem ga pa greje.«

 

Na Kum sem pririnil dve uri pozneje, kot sem predvideval. Ker sem izbral zelo direktno linijo gibanja, sem hitro nabiral višinske metre, bližanje Kumu pa je bilo upočasnjeno. A ker so dnevi dolgi, ni bilo težave z vidljivostjo pri spustu do Zidanega mosta. Potem pa sem začel zbirati povezavo proti Novemu mestu. Pri Sevnici sem odvil stran od Save, prižgal lučko ter se bližal Gorjancem. Nočno kolesarjenje je bilo krasno. Tišina, vročine ni, če pa že srečam koga, je "dobre volje" :). Tako sem se pripeljal ob polnoči v Zbure, kjer sem večerjal z organizatorji proslave ob 70.letnici gasilskega društva. Dobro uro kasneje pa nisem imel poguma, da bi se ustavil še na veselici v Brusnicah, kjer se je rajalo na polno. Tako sem se premikal proti vzponu na Gorjance, kjer sem ob vznožju postal. Prestavljanje pozicije levo, desno, naprej, nazaj na kolesu, ni bila več rešitev. Rit me je že tako bolela, da sem lahko samo še rinil bicikel ali pa se ulegel in odspal za eno uro. Ob štirih sem šel počasi naprej in prišel na vrh kmalu po sončnemu vzhodu. Na hitro sem še pozdravil osebje v kočah na Miklavžu ter Gospodični ter se začel spuščati proti Semiču.

 

Sončno vreme, vroče postaja, bližam se domačim krajem kjer poznam že vsako stezico, pa še dva tisočaka moram obiskati. Grozno. Ko sem prišel v Vrčice, kjer je levo odcep za Mirno goro, motivacije ni bilo več. Demotiviran pa ne bom kolesaril po Kočevskemu rogu, ki zna biti že sam po sebi turoben/enoličen. In še na prenos svetovnega pokala v spustu iz Leoganga sem se spomnil … tako da je že jasno, da grem naravnost in pred računalnik poležavati. "Not great, not terrible." Mi je pa sedaj jasno, da moram naslednjič voziti kontra smer.

 

 

Avgust. Državni praznik. Ni planov. Pa z avto se mi ne ljubi voziti naokoli. Šest žitnih ploščic najdem po sobi in v avtu, natočim bidon vode, spakiram lučko in zarana začnem pedalirati v Kočevski rog. Za dobro jutro, mi pod vrhom Velikega Roga pohodnik moralizira o spornosti bicikliranje po pešpoteh. Čudovito jutro se je naredilo, še prvega tisočaka nisem dosegel, diham in poslušam. Ko je končal, sem mu mirno povedal, da bova naslednjič debatirala, ko se ne bo v središče gozda, na 1000m n.v., pripeljal z avto ter, ko bo kaj manj spornega za pomoč pri hoji uporabljal, kot pa palice s kovinsko špico. Pa srečno. [micdrop]

 

Na poti do Mirne gore sem srečal mlad par na kolesih in smo sprva skupaj vozili, se razšli, na koncu pa spet skupaj zaključili zadnje metre do vrha, kjer pa je bilo polno ljudi. Bežim, preden kakšno poznano faco srečam in se zavleče :). Sledi spust do Semiča ter prečenje do Gorjancev. Še postanek pri gostilničarju na Jugorju, ki vedno kakšne smešne ven meče, potem pa začnem loviti sončni zahod na vrhu Gorjancev.
Pri spustu z Gorjancev sem moral že lučko prižgati, ker je z zahoda prihajala oblačna gmota in se je hitreje stemnilo. A večino noči me je osvetljevala luna. Tokrat je bila noč zelo mirna. Skoraj preveč. Asfaltne ceste v soteski proti Sevnici kar ni bilo konca. Zna postati dolgočasno ko takole v temi, z lučko na glavi slediš beli črti, ki označuje rob vozišča. Nobenega prometa. Tišina. In potem opazim, da vozim po sredini ceste, a sploh nimam občutka koliko časa že? Pavza. Najdem bus postajo s klopjo, alarm naštimam čez 15min in horizontala. A očitno sem rabil zgolj za 10min zatisniti oči, saj sem bil buden in ponovno na kolesu že pred alarmom. Od Sevnice dalje je lepo urejena asfaltirana kolesarska pot. V Radečah, pred vzponom, pa sem imel idejo, da najdem nekaj za pod zob. Ura je 3:30. Mogoče imajo na železniški postaji kakšen avtomat s sendviči, bonboni, bilokaj … nimajo. Prevozim Radeče podolgem in počez ter na koncu le najdem avtomata s hrano. Prvi je imel mleko, drugi pa mlečne izdelke. Super bo tole si mislim, sir s čilijem ter jogurt zraven. Iščem kam vstaviti bankovec in ugotovim, da je plačilo možno zgolj s kovanci. Obrnem vse predalčke v ruzaku, seveda nimam niti enega kovanca. Kje dobiti drobiž ob 4:00? Nimam idej, pa sem se začel vzpenjati proti Kumu.

 

Ker je vzpon videti kar dolgo, sem si razlagal, da bodo vsaj nakloni zmerni. Ah kje. Pa še oblaki so se začeli sumljivo kopičiti nad mano in ob 5:00 se je ulilo. V bližini je bil kozolec, tako da sem ostal suh, le eno uro sem moral poskakovati pod streho, ker se je neugodno ohladilo in še pihalo je. A naposled sem le lahko krenil dalje in do vrha skoraj ni bilo več resnega dežja. Zadnji višinski metri so se nesramno vlekli, pa še hrano sem imel venomer pred očmi. Tako, da sem v planinski koči kar direktno povedal: “Cukr. Sladico. Karkoli od sladkega vzamem. Ene 3 porcije.”, osebje pa plane v smeh in povedo: “Včeraj smo imeli norišnico. Čisto vse so nam pobrali. Čakaj malo, da pogledamo kaj nam je sploh še ostalo … bodo jajca z ocvirki OK?”. Ne sprašujte. Seveda. Prižgi že tist’ plin. :)

 

V načrtu sem imel spust v Podkum in potem dalje proti Mokronogu ob potočku, a sem to že vozil predhodno in ne bom ponavljal v mokrih razmerah. Tako sem krenil v smeri Hrastnika in se vračal mimo gradu Bogenšperk in bil v popoldanskih urah doma ter uspešno zaključil tole traparijo. Nekaj dni kasneje, me sosed nagovarja, naj ga naslednjič obvestim in bova skupaj odpeljala ta krog … v šestem poskusu sem končno legitimno odpeljal tisočake, zakaj hudiča misliš, da bom to še kdaj poskušal?



četrtek, 08. avgust 2019

Dnevniki Generala Josipa

Mini dokumentarna serija o Joštovi poškodbi in njegovi vrnitvi na kolo.
Vse skupaj je orientirano na stimulacijo slušnih organov (je pa bolj kot ne Joštovo klasično blebetanje pred kamero, a tokrat z neko zgodbo).

https://mtb.si/novice/8483-dnevnik-generala-josipa-epizoda-1.html


https://mtb.si/novice/8669-dnevnik-generala-josipa-epizoda-2.html


https://mtb.si/novice/8838-dnevnik-generala-josipa-epizoda-3.html


... EP04 je v planu za december. Posodobim tole objavo, ko bo kaj novega ;)

#35crew #PankKura #MTBjv #GeneralJosip #MTBsi

nedelja, 07. april 2019

CRiKVENiCA

Tri aplikacije za pametni telefon, ki so pri meni dejansko v uporabi. Kadar grem na kolo seveda.
Brez Oruxmaps, bi bil velikokrat še bolj ‘zgubljen. Najljubši mi je, ker lahko “specialke” naložiš (detajlni zemljevidi, delajo offline). Ko se potikam po starih stezicah, je fino že prej videti izohipse in stene ali prepade.
Stravo uporabljam za arhiviranje prevoženih tur, ker lahko elegantno zraven dodam slike s komentarji. Sama GPS sled je ok, a slike mi povedo veliko več.

 

Za obstoječe MTB trejle, pa mi seveda zmaga Trailforks. Ogromna zbirka trejlov z opisi, kategorijami, slikami, navodili za vzpon do starta, vrhunskimi profili/grafi, ...
In tako sem naletel na štiri trejle nad Crikvenico. Grem pogledat. Zvečer spakiram opremo v avto in se ob petih zjutraj zbudim bolan. Naslednji vikend sem bil še čisto brez moči po prehladu. Tretji vikend pa močna burja ob morju. Eni bi že razmišljali, da mi višja sila brani, a četrti vikend sem le videl morje.

 

Najprej na trejl Kamenita vrata. Dolg asfaltni vzpon z kulturnimi nakloni pripelje na 800m n.v., a še prej prečim okrancano vasico Grižane. Nekaj pripravljajo. Zvečer bo povorka mi povedo. Pustna sobota je, jaz sem pa kostum pozabil. Dalje. No, na vrhu hriba je zgolj urejeno padalsko vzletišče in pa začetek trejla. Sprva je presenetljivo lepa enoslednica, ki pa se od kamnitih vrat, pa do konca, spremeni v sam kamen (potresn’ca /mitraljez /vibrator /kiropraktik...). Sicer pa dolga in lepa razgledna stezica. Na srečo pa ne pelje do doline in se že prej konča. Od tu, pa je le še 15min vzpona do drugega spusta, ki pa sem ga zgrešil. Bravo jst … not!

 

Nazaj se mi ni ljubilo vračati, tako da sem se povzpel še na vrh Ljubavne staze, na drugi strani doline. Lepo urejena pešpot (klopi, smerokazi, info table…), ki pelje mimo ruševin dvorca. Sicer pa ravne linije s 180° ovinki. Mogoče bi moral biti bolj zaljubljen, da bi vzljubil ta trejl. :)
Naslednje jutro sem se odpravil pofurat trejl, ki sem ga zgrešil prejšnji dan. Sonce vzhaja, zavetje, potoček ob morju, mene pa zebe kot cucka. En’ kafe, potem pa na kolo. Šele ko sem đezvo pomival, opazim led v potoku. Hladen zrak iz hriba, se čez noč spusti in ujame v neprevetreni dolini. A sem se na vzponu kaj hitro segrel, pa tudi sonce je začelo delati.

 

Robijev spust je krasen. Lepo zavit trejl čez gozd s ca 200m višinca. Veliko podrtih smerokazov ter zaščitne blazine pa nakazujejo, da je bila pred časom tukaj dirka. Sodeč po odtisih v zemlji, pa dandanes trejl uporabljajo motoristi.
Avto sem parkiral severno od Crikvenice, kar se je pokazalo za super izhodišče. Pridem s trejla, natočim vodo in spet nazaj v hrib na Kotor singlič. Na vrhu je lep razgled na otok Krk, za hrbtom pa divje smetišče. Res grdo. In teh smeti je ob cestah, ki povezujejo vasice, preveč.

 


Kotor singlič je kamnita pešpot z blagim naklonom. Proti koncu sem odvil v hrib in skočil še naselbino Kotor pogledati ter zaključil spust po stopnicah v Crikvenico.
Dovolj, ker hrano voham in vidim vsepovsod. Prejšnji večer sem ob premikanju avta, pozabil plinsko bombico na parkingu in sem šel rajši spat, kot pa da bi se vračal. Zjutraj ko sem jo pobral, je bil pa mraz in sem šel rajši na kolo, kot pa kuhat. Po dveh dneh in štirih trejlih, kelnarja niti nisem poslušal, ko mi je razlagal “gotova jela”, ker sem ga že pri prvemu ustavil z “Dobru bo. Pr’nes’!”.