sreda, 11. december 2019

Dolenjski TiSOčAKi

Meni se zdi, da sem na staremu forumu »Tabla«, prvič opazil debato Dolenjski tisočaki. In šele leta 2016 sem se ponovno spomnil na to turo, tako da sem jo v tretjemu poskusu odvozil (slike s komentarji so na FaceBook). Nakar gobcam sodelavcu, da sem odpeljal "Dolenjske tisočake" in fašem:
"Kaj pa Kum? Na Kumu si bil? Ker vse kar je desno od Save, je Dolenjska!"
"Pi**a ti ma*r*a, a mi moraš res že prec drug' dan zjebat znanje?!"

 

V glavnem. Pozabil sem na to. Potem sem se pa enega lepega pomladnega dne v 2019 spet spomnil in bil ob štirih zjutraj na biciklu. Iz Soteske direktno, kar se le da, proti Kumu. Krasno se je voziti čez podeželja na lep sončni dan, ko je veliko ljudi zunaj in si ob srečanju vzamejo čas za debato in počitek od dela. Od čebelarke, slikarja, kosca, do vaških posebnežev. Samo ena na hitro: ata naroči ledeno pivo v popoldanski vročini. On sedi v senci, pivo postavi na sonce in ga greje. Ko ni več rosce na kozarcu, pa pije. »Pa zakaj?«, mi ni bilo jasno. »Ker samo tako, ga ne spijem prehitro.« in se reži. Kelnarca zavija z očmi: »Če pivo ni iz hladilnika ga ne mara. Vedno mora biti mrzlo. Potem ga pa greje.«

 

Na Kum sem pririnil dve uri pozneje, kot sem predvideval. Ker sem izbral zelo direktno linijo gibanja, sem hitro nabiral višinske metre, bližanje Kumu pa je bilo upočasnjeno. A ker so dnevi dolgi, ni bilo težave z vidljivostjo pri spustu do Zidanega mosta. Potem pa sem začel zbirati povezavo proti Novemu mestu. Pri Sevnici sem odvil stran od Save, prižgal lučko ter se bližal Gorjancem. Nočno kolesarjenje je bilo krasno. Tišina, vročine ni, če pa že srečam koga, je "dobre volje" :). Tako sem se pripeljal ob polnoči v Zbure, kjer sem večerjal z organizatorji proslave ob 70.letnici gasilskega društva. Dobro uro kasneje pa nisem imel poguma, da bi se ustavil še na veselici v Brusnicah, kjer se je rajalo na polno. Tako sem se premikal proti vzponu na Gorjance, kjer sem ob vznožju postal. Prestavljanje pozicije levo, desno, naprej, nazaj na kolesu, ni bila več rešitev. Rit me je že tako bolela, da sem lahko samo še rinil bicikel ali pa se ulegel in odspal za eno uro. Ob štirih sem šel počasi naprej in prišel na vrh kmalu po sončnemu vzhodu. Na hitro sem še pozdravil osebje v kočah na Miklavžu ter Gospodični ter se začel spuščati proti Semiču.

 

Sončno vreme, vroče postaja, bližam se domačim krajem kjer poznam že vsako stezico, pa še dva tisočaka moram obiskati. Grozno. Ko sem prišel v Vrčice, kjer je levo odcep za Mirno goro, motivacije ni bilo več. Demotiviran pa ne bom kolesaril po Kočevskemu rogu, ki zna biti že sam po sebi turoben/enoličen. In še na prenos svetovnega pokala v spustu iz Leoganga sem se spomnil … tako da je že jasno, da grem naravnost in pred računalnik poležavati. "Not great, not terrible." Mi je pa sedaj jasno, da moram naslednjič voziti kontra smer.

 

 

Avgust. Državni praznik. Ni planov. Pa z avto se mi ne ljubi voziti naokoli. Šest žitnih ploščic najdem po sobi in v avtu, natočim bidon vode, spakiram lučko in zarana začnem pedalirati v Kočevski rog. Za dobro jutro, mi pod vrhom Velikega Roga pohodnik moralizira o spornosti bicikliranje po pešpoteh. Čudovito jutro se je naredilo, še prvega tisočaka nisem dosegel, diham in poslušam. Ko je končal, sem mu mirno povedal, da bova naslednjič debatirala, ko se ne bo v središče gozda, na 1000m n.v., pripeljal z avto ter, ko bo kaj manj spornega za pomoč pri hoji uporabljal, kot pa palice s kovinsko špico. Pa srečno. [micdrop]

 

Na poti do Mirne gore sem srečal mlad par na kolesih in smo sprva skupaj vozili, se razšli, na koncu pa spet skupaj zaključili zadnje metre do vrha, kjer pa je bilo polno ljudi. Bežim, preden kakšno poznano faco srečam in se zavleče :). Sledi spust do Semiča ter prečenje do Gorjancev. Še postanek pri gostilničarju na Jugorju, ki vedno kakšne smešne ven meče, potem pa začnem loviti sončni zahod na vrhu Gorjancev.
Pri spustu z Gorjancev sem moral že lučko prižgati, ker je z zahoda prihajala oblačna gmota in se je hitreje stemnilo. A večino noči me je osvetljevala luna. Tokrat je bila noč zelo mirna. Skoraj preveč. Asfaltne ceste v soteski proti Sevnici kar ni bilo konca. Zna postati dolgočasno ko takole v temi, z lučko na glavi slediš beli črti, ki označuje rob vozišča. Nobenega prometa. Tišina. In potem opazim, da vozim po sredini ceste, a sploh nimam občutka koliko časa že? Pavza. Najdem bus postajo s klopjo, alarm naštimam čez 15min in horizontala. A očitno sem rabil zgolj za 10min zatisniti oči, saj sem bil buden in ponovno na kolesu že pred alarmom. Od Sevnice dalje je lepo urejena asfaltirana kolesarska pot. V Radečah, pred vzponom, pa sem imel idejo, da najdem nekaj za pod zob. Ura je 3:30. Mogoče imajo na železniški postaji kakšen avtomat s sendviči, bonboni, bilokaj … nimajo. Prevozim Radeče podolgem in počez ter na koncu le najdem avtomata s hrano. Prvi je imel mleko, drugi pa mlečne izdelke. Super bo tole si mislim, sir s čilijem ter jogurt zraven. Iščem kam vstaviti bankovec in ugotovim, da je plačilo možno zgolj s kovanci. Obrnem vse predalčke v ruzaku, seveda nimam niti enega kovanca. Kje dobiti drobiž ob 4:00? Nimam idej, pa sem se začel vzpenjati proti Kumu.

 

Ker je vzpon videti kar dolgo, sem si razlagal, da bodo vsaj nakloni zmerni. Ah kje. Pa še oblaki so se začeli sumljivo kopičiti nad mano in ob 5:00 se je ulilo. V bližini je bil kozolec, tako da sem ostal suh, le eno uro sem moral poskakovati pod streho, ker se je neugodno ohladilo in še pihalo je. A naposled sem le lahko krenil dalje in do vrha skoraj ni bilo več resnega dežja. Zadnji višinski metri so se nesramno vlekli, pa še hrano sem imel venomer pred očmi. Tako, da sem v planinski koči kar direktno povedal: “Cukr. Sladico. Karkoli od sladkega vzamem. Ene 3 porcije.”, osebje pa plane v smeh in povedo: “Včeraj smo imeli norišnico. Čisto vse so nam pobrali. Čakaj malo, da pogledamo kaj nam je sploh še ostalo … bodo jajca z ocvirki OK?”. Ne sprašujte. Seveda. Prižgi že tist’ plin. :)

 

V načrtu sem imel spust v Podkum in potem dalje proti Mokronogu ob potočku, a sem to že vozil predhodno in ne bom ponavljal v mokrih razmerah. Tako sem krenil v smeri Hrastnika in se vračal mimo gradu Bogenšperk in bil v popoldanskih urah doma ter uspešno zaključil tole traparijo. Nekaj dni kasneje, me sosed nagovarja, naj ga naslednjič obvestim in bova skupaj odpeljala ta krog … v šestem poskusu sem končno legitimno odpeljal tisočake, zakaj hudiča misliš, da bom to še kdaj poskušal?



četrtek, 08. avgust 2019

Dnevniki Generala Josipa

Mini dokumentarna serija o Joštovi poškodbi in njegovi vrnitvi na kolo.
Vse skupaj je orientirano na stimulacijo slušnih organov (je pa bolj kot ne Joštovo klasično blebetanje pred kamero, a tokrat z neko zgodbo).

https://mtb.si/novice/8483-dnevnik-generala-josipa-epizoda-1.html


https://mtb.si/novice/8669-dnevnik-generala-josipa-epizoda-2.html


https://mtb.si/novice/8838-dnevnik-generala-josipa-epizoda-3.html


... EP04 je v planu za december. Posodobim tole objavo, ko bo kaj novega ;)

#35crew #PankKura #MTBjv #GeneralJosip #MTBsi

nedelja, 07. april 2019

CRiKVENiCA

Tri aplikacije za pametni telefon, ki so pri meni dejansko v uporabi. Kadar grem na kolo seveda.
Brez Oruxmaps, bi bil velikokrat še bolj ‘zgubljen. Najljubši mi je, ker lahko “specialke” naložiš (detajlni zemljevidi, delajo offline). Ko se potikam po starih stezicah, je fino že prej videti izohipse in stene ali prepade.
Stravo uporabljam za arhiviranje prevoženih tur, ker lahko elegantno zraven dodam slike s komentarji. Sama GPS sled je ok, a slike mi povedo veliko več.

 

Za obstoječe MTB trejle, pa mi seveda zmaga Trailforks. Ogromna zbirka trejlov z opisi, kategorijami, slikami, navodili za vzpon do starta, vrhunskimi profili/grafi, ...
In tako sem naletel na štiri trejle nad Crikvenico. Grem pogledat. Zvečer spakiram opremo v avto in se ob petih zjutraj zbudim bolan. Naslednji vikend sem bil še čisto brez moči po prehladu. Tretji vikend pa močna burja ob morju. Eni bi že razmišljali, da mi višja sila brani, a četrti vikend sem le videl morje.

 

Najprej na trejl Kamenita vrata. Dolg asfaltni vzpon z kulturnimi nakloni pripelje na 800m n.v., a še prej prečim okrancano vasico Grižane. Nekaj pripravljajo. Zvečer bo povorka mi povedo. Pustna sobota je, jaz sem pa kostum pozabil. Dalje. No, na vrhu hriba je zgolj urejeno padalsko vzletišče in pa začetek trejla. Sprva je presenetljivo lepa enoslednica, ki pa se od kamnitih vrat, pa do konca, spremeni v sam kamen (potresn’ca /mitraljez /vibrator /kiropraktik...). Sicer pa dolga in lepa razgledna stezica. Na srečo pa ne pelje do doline in se že prej konča. Od tu, pa je le še 15min vzpona do drugega spusta, ki pa sem ga zgrešil. Bravo jst … not!

 

Nazaj se mi ni ljubilo vračati, tako da sem se povzpel še na vrh Ljubavne staze, na drugi strani doline. Lepo urejena pešpot (klopi, smerokazi, info table…), ki pelje mimo ruševin dvorca. Sicer pa ravne linije s 180° ovinki. Mogoče bi moral biti bolj zaljubljen, da bi vzljubil ta trejl. :)
Naslednje jutro sem se odpravil pofurat trejl, ki sem ga zgrešil prejšnji dan. Sonce vzhaja, zavetje, potoček ob morju, mene pa zebe kot cucka. En’ kafe, potem pa na kolo. Šele ko sem đezvo pomival, opazim led v potoku. Hladen zrak iz hriba, se čez noč spusti in ujame v neprevetreni dolini. A sem se na vzponu kaj hitro segrel, pa tudi sonce je začelo delati.

 

Robijev spust je krasen. Lepo zavit trejl čez gozd s ca 200m višinca. Veliko podrtih smerokazov ter zaščitne blazine pa nakazujejo, da je bila pred časom tukaj dirka. Sodeč po odtisih v zemlji, pa dandanes trejl uporabljajo motoristi.
Avto sem parkiral severno od Crikvenice, kar se je pokazalo za super izhodišče. Pridem s trejla, natočim vodo in spet nazaj v hrib na Kotor singlič. Na vrhu je lep razgled na otok Krk, za hrbtom pa divje smetišče. Res grdo. In teh smeti je ob cestah, ki povezujejo vasice, preveč.

 


Kotor singlič je kamnita pešpot z blagim naklonom. Proti koncu sem odvil v hrib in skočil še naselbino Kotor pogledati ter zaključil spust po stopnicah v Crikvenico.
Dovolj, ker hrano voham in vidim vsepovsod. Prejšnji večer sem ob premikanju avta, pozabil plinsko bombico na parkingu in sem šel rajši spat, kot pa da bi se vračal. Zjutraj ko sem jo pobral, je bil pa mraz in sem šel rajši na kolo, kot pa kuhat. Po dveh dneh in štirih trejlih, kelnarja niti nisem poslušal, ko mi je razlagal “gotova jela”, ker sem ga že pri prvemu ustavil z “Dobru bo. Pr’nes’!”.

 





sreda, 02. januar 2019

Povsod je lepo, ampak doma bi lahko bilo lepše!

Celoten zapis s slikami je objavljen na MTB.Si
(tukaj pa je objavljen zgolj tekst)
Datum izvirnega zapisa: december 2017
Povsod je lepo, ampak doma bi lahko bilo lepše!

Ta naslov ni moj. Na majici "Danes je nov dan" ga imam in se mi zdi čisto primeren za tole razmišljanje. Letos je pač nekako naneslo, da sem bil že nekaj vikendov na Hrvaškem. Pa se mi zdi, da peljejo stvari pri njih nekako v pravo smer. Sploh v primerjavi z nami, ki ga zadnje čase biksamo. Verjetno bom spet kmalu krenil čez južno mejo ... ker je fajn. Sedaj bom pa poskušal razložiti, zakaj.

1. Svetovni pokal
Skupina ljudi iz Trbovelj organizira dirko v spustu z gorskimi kolesi. Na Hrvaškem otoku Lošinj. Že nekaj let zapored. In so tako uspešni, da bo tu otvoritvena dirka za svetovni pokal v spustu 2018. V Mariboru (Pohorje) imamo pa novo gondolo in progo za spust, ki jo hvalijo legendarni spustaši/ce. Vse jasno? Ker meni ni.

Ampak mi je pa fino, da bo na Hrvaškem začetek svetovnega pokala, ker bom tole sceno po nekaj letih zopet v živo videl.

Posodobitev december 2018
Noro dobro mi je po letu dni posodobiti zapis in čestitati organizatorju, ki je pripeljali začetek svetovnega pokala v spustu 2019 v Maribor. Aprila se vidimo pod Pohorjem.

2. Narava za ljudi
Ob prvemu obisku Nacionalnega parka Risnjak sem avto parkiral v Beli Vodici in se oglasil na info točki po zemljevid in vstopnico (45 kun in velja dva dni). Pa izvedel sem še, da se lahko s kolesom vozim kjerkoli po urejenih stezicah (markirane ali pa tudi ne) v nacionalnemu parku. In res je bilo tako. Z lovci in čuvaji sem se pozdravljal, s planinci pa prijetno debatiral. In take prijetne izkušnje imam širom Gorskega kotarja od izvira Kolpe, čez Risnjak do smučišča Platak in dalje do Grobnika. Pa nad izvirom Kolpe sem ob vsakem obisku naletel na odprta vrata čisto novega muzeja o divjih živalih. In nikoli žive duše blizu. Ha, streha in zavetje oziroma prenočišče ob nujnih primerih? :)

Pred časom, ko sem prišel do parka Škocjanske jame, sem bolj kot ne za štos povprašal, če smem s kolesom zaokrožiti. Seveda ne. Četudi bi bilo prazno in tako ne bi motil ostalih obiskovalcev. Škoda.

Ko sem pri nas na Dolenjskem najavil "organom", da grem s kolesom pogledati vrisano stezo čez Gorjance, so me "skoraj pretepli". Ker tukaj je sedaj gozdni rezervat! In se sme samo opazovati, oziroma peš hoditi po poteh. S kolesom pa nikar. Ko sem jih dal vedeti, da bom vseeno prevozil stezo, pa so me prosili, naj vsaj slik iz tega konca ne objavim. Ne razumem. Ker je res lepa narava. Pa vrhunska stezica pelje po grebenu do doline. Cuk'r.

Po spustu z vrha Goteniškega Snežnika sem prišel do čisto nove in tekoče (flowne) poti ob jezeru v Kočevski Reki. Piči. Za nekaj ovinki srečam psa. Počohat' seveda. Potem pride še ženica. In me napizdi. Češ, da je tole nova pešpot, po kateri se ne bo kolesarilo in upa, da me ne sreča več tukaj. Psa nima na povodcu, pa en list več ve, kot pa je v knjigi napisano (pot je bila še neoznačena). Njah ... preveč dober dan imam že za sabo, pa sem jo samo še pozdravil in šel dalje. Meni se "možgani lomijo". Pred desetletji še izolirano območje, sedaj očitno želijo turistično približati (Orlova pot ob jezeru, odpiranje "včasih - tajnih bunkerjev" ...). Ampak če boste domačini tečke? Ne vem no, a na drugi strani meje me še niso pregnali. :)

Pa ko sem že ravno v Kočevskih koncih, ne morem mimo MTB Trail Centra v Dolgi vasi. Res prijetno zasnovan kolesarski park s krasno ekipo, ki neprestano dodaja nove stvari. Super primer, ko se stvari, verjamem da z veliko dela, sestavijo oziroma gredo v pravo smer.

3. Smučišča brez snega
Severni Gorski Kotar nad Čabarjem. Pa vem, da vam je sedaj še manj jasno, ker je res odmaknjeno tole področje. Nad vasjo je manjše smučišče, ki pa nič več ne obratuje. MTB zanesenjaki so v dogovoru z lokalno skupnostjo odprli Bike Park Tršće in imajo po dveh letih dve progi za spust in že tri dirke za sabo.

Potem pa pomislim na Gače, ki so najbolj južno slovensko smučišče. Že leta 2011 so bili resni pogovori in ideje z lastniki o nastanku kolesarskega parka, a ni ratalo. Leta 2015 starta reanimacija ideje o parku. Slovenska ekipa trailbuilderjev je že na terenu in išče trase ter podaja ideje vsem udeleženim na sestankih. Čez nekaj mesecev se je lastnik odrekel infrastrukturi oziroma začel prodajo smučišča. Lastnik je sedaj nov. Letos bo smučišče obratovalo. A večino časa v letu ni snega in takrat se bomo (žal) vozili v sosedovih parkih.

4. Urejamo svoje poti
V aprilu je IMBA pozvala k mednarodni kolesarski akciji “Take Care Of Your Trails” s poudarkom na sobivanju pohodnikov in kolesarjev ter priporočilom, da postorimo kakšno dobro delo tudi na pohodniških poteh. Pa smo se Dolenjci odpravili počistiti odpadlo vejevja ter listje na eno izmed najbolj odročnih markiranih pešpoti na Gorjancih, kjer je res malo pohodnikov, pot je pa dolga in krasna za kolo.

Predsednik države je tedaj obiskal podobno kolesarsko akcijo v Ajdovščini in se tudi slikal. Kje se pa ne? No, mi smo pa čez par dni dobili iz Občine obvestilo, naj se ne gremo več takih in podobnih stvari, da nismo zaželeni na pešpoteh ter v njihovi občini in podobne nebuloze. Resno?

5. Legalizacija
Napišem še kakšno o poskusu legalizacije "kolesarske poti za spust"? Takole sem obupal:
Progo za spust imamo narejeno že nekaj let in smo vsi zadovoljni. Čisto na začetku so lovci včasih pizdili, a smo potem traso speljali stran od krmišča in lovske preže in smo sedaj tavečji kolegi. :)

Na priganjanje prijatelja sem potem z njegovo pomočjo (hvala Padal'c) oddal vlogo za legalizacijo kolesarske poti. Zavod za Gozdove RS se je strinjal ter postavil določene pogoje, a imam soglasje. Lokalna skupnost oziroma na Občini jim ni bilo jasno kaj hočem, a smo se po sestanku razumeli in so mi izdali soglasje brez težav.

Lastnik parcele, po kateri gre proga, pa je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Večkrat sem poslal vlogo za legalizacijo, a so me hladno zavrnili z dopisom, da: " … so zavzeli stališče, da ne podelijo soglasja. Ne glede na vse priloge. Odločitev je dokončna in ne vzdrži pritožbe.”
(neuradno sem kasneje izvedel, da so na kolegiju odločali starejši ljudje, ki so razmišljali: "Če ne podelimo soglasja, ne moremo imeti v bodoče nobenih težav." ... jaz pa mislim, da tako res ne bomo nikamor prišli).

Jaz grem kar na zrak in na kolo. Peace, ljubav, bok.

Posodobitev december 2018
Upe sedaj polegam v novoustanovljeno podjetje SiDG, ki je menda prevzelo tudi lastništvo državnih gozdov. Moram še preveriti. Bom, naslednje leto.

6. R/verse
Aja, še ena simpatična izkušnja s Hrvaške. Preko reklame na instagramu opazim "R/verse festival elektro muske na reki Mrežnica" in se zapeljem pogledati in slišati zadevo. Na vstopu ob karti prejmem še eko milo in pa epruveto z zamaškom. Pa opozorilo, da se nikjer ne kuri odprtega ognja, zaradi nevarnosti požara. Eko milo, ker se voda iz tuša izpušča v reko Mrežnico. Epruveta pa je za shranjevanje "opuškov". Lep poudarek na kulturnemu obnašanju v naravi.

Pa celotno prizorišče vključno s parkirnim prostorom je brez signala za mobitel. Tri dni offline. Pa nobene resne kontrole. Samo glasba 24 ur/3 dni in srečen folk. Čisto hudo. Že 2 km stran pa so prva minska polja, na katera pa so me organizatorji opozorili že ob prihodu na festival, ko so videli da imam kolo s sabo.

Make love, not war.
V novem letu bo vse lepše.
Pa srečno v 2019.

torek, 01. januar 2019

Novoletni skoki v Krko 2019

Soteska, 1. januar 2019. Novoletni skoki v Krko.
Nekaj besed ter slike si poglejte na Dolenjskemu Listu.

Spodaj pa kratek video.

mjuzik: Le serpentine - Konkreten


Spodaj pa še prispevek televizije Vaš Kanal.

sreda, 12. december 2018

TiMELAPSi 2018

Kadar posedam, prižgem kamero in le-ta intervalno slika.
Timelaps je sedaj nastal iz tega ... po Slovensko pa se reče temu "pospešena reprodukcija" :)

 



 
 
 

 

LiNK do slik.
mjuzik: Snoop Dogg - Motivation (feat. Hypnotic Brass Essemble)