petek, 01. maj 2020

Udorna jama trejl

Ideja je bila, da se naredi trejl, ki bi bil vozen tudi v mokrih razmerah. Pa sem konec leta 2019 začel iskat' primeren teren. Ker sam nisem našel nič primernega, je še Bojč enkrat bluzil z mano po hostah, a sva ostala tam kot prej. Brez trase. Vse kar sem našel zanimivega na terene, pa je bila ogromna udorna jama.
Hmmm, ako že ni enostavnega terena za biciklirat, je lahko pa vsaj epska scenografija ob trejlu.



V marcu in aprilu se ponavadi začne na muč biciklirati vse naokoli. Začetek sezone. Hype. No, letos pa se je vse skupaj skurbalo v čisto drugo smer in sem se spomnil na udorno jamo. Pa sem spakiral orodje in hrano, ter krenil na teren. Sam sredi hoste, ogenj, iskanje trase, prenašanje kamnov, grabljenje listja, kopanje zemlje ...



... podrast je začela počasi zeleneti, popki na bukvah so se razpirali, zemlja je postajala čedalje bolj suha, za nekaj dni se je ohladilo in na Gačah snega nametalo, da sem dva dni bordal po ceucu, potem pa zopet topli val in pomlad na polno ...



... odprt ogenj sem v požarno ogroženih dneh zamenjal s plinskim gorilcem in zgolj kafe kuhal in suhe dobrote rezal, v gnezdu sem mlade krokarje opazil, hosta pa postaja temačnejša, ker listi bohtijo in zastirajo sonce ...

 

... proti koncu aprila, pa sem prišel do konca zastavljene trase in začel selfije snemat :D
Dva popravka moram še opraviti na trejlu, potem pridejo pa tudi GPS koordinate OnLine. ;)






mjuzik: Mrigo & Ghet - Ropolitike [Še 2020]



sreda, 08. april 2020

PMODT

Peš po Meji Občine Dolenjske Toplice

Sreda, 01.04.2020
Zvečer sem se spomnil, da bi lahko za vikend obhodil mejo Občine Dolenjske Toplice. Pa enkrat bi prespal nekje v Kočevskemu Rogu. Ideje se rojevajo, ker smo fasali "prepoved gibanja izven občine".



Sobota, 04.04.2020
V ruzak vržem fotoaparat, nekaj žitnih ploščic, suhe marelice, 2,5L vode, oba telefona in grem. Star telefon uporabljam kot navigacijo in delam še GPS sled. S tanovim bom pa testno samo slike in video delal, da vidim kje bom z baterijo ter kakovostjo materiala na koncu vikenda.



7:30 sva se z Mitjatom srečala v Drenju in krenila nad Grmadarja do občinske meje. Potem pa direktno proti škalam pod Plešivico. Hud sonček na škalah in razgled na Sveti Peter. Letiva dalje proti Kulovim Selam, kjer se nama prvič zalomi z orientacijo in izgubiva sledi meje. Malo bluziva, najdeva označbe in nadaljujeva proti padalskemu vzletišču. Kar je narobe, a ker poznam strme terene pod nama, bi bilo glupo se spustiti direktno po meji ter riskirati, da v sproživa kakšno skalo proti vinogradom in dolini. Na padalskemu vzletišču počiva skupinica možakarjev, meni se pa malo stemni, ko v daljavi opazim kje so Gače in kam morava danes še pripešačiti. :D



Občinska meja je lepo vidna ter označena vse do prehoda Črmošnjiške doline. Tu pa nastopijo prve težave. Teren je strm in zelo gost z mladim bukovjem. Oznak meje ne najdeva. Pojavijo se prve bolečine v kolenih. Niti ne utrujenost ampak čutiš, da kolena trpijo. Teren se naposled spremeni v gozd z visokimi drevesi in lepo preglednostjo, tako da sva še pred nočjo prišla v kamp, ki sva ga imela na jugu občine.



Več kot polovica poti je za nama. Meso in zelenjavo sva zavila v folijo, zraven zmetala še krompir ter vse skupaj pokrila z žerjavico. Vrhunska večerja je bila tole ob pol enajstih zvečer. Spanje v dolinici obdane s snegom na 950m n.v., a obrnjen proti ognju, ki je celo noč prijetno grel ...

Nedelja, 05.04.2020
... ptički pojejo, veter maje krošnje jelk, ki so rdeče obarvane od prvih sončnih žarkov ... scat moram it. Jutro je, kar pomeni da bo treba še fruštkat, spakirati kamp in začeti pešačiti proti domu. Hudiča, v kakšno traparijo sem se to podal, se nočem sploh spraševati, ko se vstanem in so noge še bolj čudne kot zvečer. Nisem jaz pohodnik vidim. Kolena niso taprava. :)



Pol ducata jajc v žerjavko za 6 minut, odgrneš, dva eksplodirata, ostali so krasno kuhani. Še ogenj pogasiva s snegom (enkrat je kolegom že uspelo hosto zažgati #plešivca) in kreneva proti najbolj južni točki občine. Neimenovani, 1025m visok hrib. Včasih je bila tu verjetno košenica, danes pa samo še čežam, visoke bukve ter nekaj trave v okolici. Lep hrib. Spremeniva kurz, nakar sledi precej dolga ravna špura proti severu, čez Veliki in Mali Rog do Svetega Petra. Verjetno najlepši odsek meje, a je hkrati tudi najpočasnejše gibanje po zahtevnemu terenu. Globoke doline, velike skale, podrta drevesa, brezpotje, ...


Še malo naložim? Razgled na celo Slovenijo z vrha Velikega Roga, krasne košenice na Rdečem Kamnu, ogromna jasa Kunč, par kilometrov hoje ob eni največjih obor pri nas, orjaške jelke v notranjosti Kočevskega roga, vonj požaganih iglavcev, ... nekaj detajlov se vidi na fotografijah in v filmu. Za vse ostale, bo treba pa gojzarje obut' in en sprehod planirat. :P



Na zadnji hrib sva računala prihod v popoldanskih urah, a je sonce že zahajalo, ko sva dejansko prišla na 888. Mešani občutki. Ker sva oba s kolegom že precej blizu invalidu, glede kolen. Bolijo. Neugodno je. Pred nama pa je 700m spusta naravnost proti Krki. Strmina je pa za turno smučanje primerna. A sva preživela tudi to, pa tudi kolen še ne bo treba menjati. :D

Nekaj časa se spet ne bom šel pohodništva. Dokler ne pozabim vseh tegob. :) Pa ker imam kolo. In kolo je luksuz. Ker sediš in potuješ. Pa na spustu, kolena čisto nič ne trpijo. In tukaj je zame največja razlika. S kolesom je spust nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi na potovanju. Ko pešačim je pa dolina ena sama muka.



Prvi dan sva prehodila 38km v 12ih urah. Drugi dan pa 28km v 11ih urah in pol. Skupaj 66km in 3000 višinskih metrov. Če bi traso razdelil na tri dele in dvakrat prespal, bi imel pa čas pogledati tudi vse jame, brloge in ostale stvari, ki sem jih opazil a se časovno res ni izšlo, da bi vse pofirbcal.

V tale krog sem se podal brez pričakovanj. In samo še enkrat več lahko rečem, da je res fino bluzit po nepoznanih terenih, ker imamo izredno lepo naravo.

(album slik pa => Google Photos)

mjuzik: Futurski - Weird (Emotional Tourist 2019)

sreda, 19. februar 2020

Podzemlje

Zakaj hodim v jame? Ker jih imam za bajto. Pa ker imamo v Sloveniji hud kataster jam, žal brez foto materiala, jst sm pa firbčen.

Najbližja mi je oddaljena manj kot km in smo jo že kot mulci prešnofali, a dalje po rovu ne gre iti, ker je zasut. Menda se je usulo ob gradnji glavne ceste "partizanka".


Prva večja jama mi je oddaljena uro hoje. Na vrhu planote nad levim bregom Krke so kar tri ogromne dvorane, znane kot Velika Prepadna. Lepa jama in enostavna za gibanje, le dostop do vhoda je zajeban. Jaz sem se že dvakrat obrnil. Prvič, ko je bilo vse mokro in blatno, drugič ko je začel padati dež in je zmrzoval na skalah. Drsalnica. Strmina. Previs. Adijo. :)


Sicer pa v jame najraje zaidem, kadar so temperature ozračja najnižje ali pa najvišje. Jame pa držijo konstanto temperaturo. Nekje od 8 do 10stC. In mi je kar noro, ko se spuščam iz 33stC v podzemlje na 10stC. Lani, me je po dveh urah v jami začelo zebsti. Potem pa lezem počasi iz jame v soparen večer in še vedno 30stC ozračje. Vse cunje dol, pa me je še vedno oblivalo. :D


Že pred leti sem videl slike kolegov, ki so smučali v Ledeno jamo na Kunču. Ker pa ni več taprave količine snega, da bi lahko to ponovil na snowboardu, sem se spomnil na bicikl. Maretu in Roži pa tudi ni bilo treba dvakrat razlagati zadeve in že smo se vozili pod zemljo. :)


Več ali manj pa so te prosto dostopne jame že raziskane ter izmerjene. Pa tudi zapisanega je že veliko. Krasne opise sem tako našel tudi v temu 300 strani dolgemu pdf-ju "SPAHA nad Brezovico pri Predgradu skozi čas - prazgodovinska poselitvena točka in njen pomen".





Kadar sem sam v jami, mi je dolgočasno snemati. Ko imam družbo, pa nastanejo video posnetki. Prvič. Moram še naštudirat tole svetlobo in FPSje, da se ne vidi "migetanje" svetlobe.
Zadnjo sliko sem pa Roži sunu. Ker zna slikat. Men' se zgolj včasih kej posreč. :D

mjuzik: Blu Samu - Nathy [MOKA 2018]