(tukaj pa je objavljen zgolj tekst)
Povsod je lepo, ampak doma bi lahko bilo lepše!
Ta naslov ni moj. Na majici "Danes je nov dan" ga imam in se mi zdi čisto primeren za tole razmišljanje. Letos je pač nekako naneslo, da sem bil že nekaj vikendov na Hrvaškem. Pa se mi zdi, da peljejo stvari pri njih nekako v pravo smer. Sploh v primerjavi z nami, ki ga zadnje čase biksamo. Verjetno bom spet kmalu krenil čez južno mejo ... ker je fajn. Sedaj bom pa poskušal razložiti, zakaj.
1. Svetovni pokal
Skupina ljudi iz Trbovelj organizira dirko v spustu z gorskimi kolesi. Na Hrvaškem otoku Lošinj. Že nekaj let zapored. In so tako uspešni, da bo tu otvoritvena dirka za svetovni pokal v spustu 2018. V Mariboru (Pohorje) imamo pa novo gondolo in progo za spust, ki jo hvalijo legendarni spustaši/ce. Vse jasno? Ker meni ni.
Ampak mi je pa fino, da bo na Hrvaškem začetek svetovnega pokala, ker bom tole sceno po nekaj letih zopet v živo videl.
Posodobitev december 2018
Noro dobro mi je po letu dni posodobiti zapis in čestitati organizatorju, ki je pripeljali začetek svetovnega pokala v spustu 2019 v Maribor. Aprila se vidimo pod Pohorjem.
Ob prvemu obisku Nacionalnega parka Risnjak sem avto parkiral v Beli Vodici in se oglasil na info točki po zemljevid in vstopnico (45 kun in velja dva dni). Pa izvedel sem še, da se lahko s kolesom vozim kjerkoli po urejenih stezicah (markirane ali pa tudi ne) v nacionalnemu parku. In res je bilo tako. Z lovci in čuvaji sem se pozdravljal, s planinci pa prijetno debatiral. In take prijetne izkušnje imam širom Gorskega kotarja od izvira Kolpe, čez Risnjak do smučišča Platak in dalje do Grobnika. Pa nad izvirom Kolpe sem ob vsakem obisku naletel na odprta vrata čisto novega muzeja o divjih živalih. In nikoli žive duše blizu. Ha, streha in zavetje oziroma prenočišče ob nujnih primerih? :)
Pred časom, ko sem prišel do parka Škocjanske jame, sem bolj kot ne za štos povprašal, če smem s kolesom zaokrožiti. Seveda ne. Četudi bi bilo prazno in tako ne bi motil ostalih obiskovalcev. Škoda.
Ko sem pri nas na Dolenjskem najavil "organom", da grem s kolesom pogledati vrisano stezo čez Gorjance, so me "skoraj pretepli". Ker tukaj je sedaj gozdni rezervat! In se sme samo opazovati, oziroma peš hoditi po poteh. S kolesom pa nikar. Ko sem jih dal vedeti, da bom vseeno prevozil stezo, pa so me prosili, naj vsaj slik iz tega konca ne objavim. Ne razumem. Ker je res lepa narava. Pa vrhunska stezica pelje po grebenu do doline. Cuk'r.
Po spustu z vrha Goteniškega Snežnika sem prišel do čisto nove in tekoče (flowne) poti ob jezeru v Kočevski Reki. Piči. Za nekaj ovinki srečam psa. Počohat' seveda. Potem pride še ženica. In me napizdi. Češ, da je tole nova pešpot, po kateri se ne bo kolesarilo in upa, da me ne sreča več tukaj. Psa nima na povodcu, pa en list več ve, kot pa je v knjigi napisano (pot je bila še neoznačena). Njah ... preveč dober dan imam že za sabo, pa sem jo samo še pozdravil in šel dalje. Meni se "možgani lomijo". Pred desetletji še izolirano območje, sedaj očitno želijo turistično približati (Orlova pot ob jezeru, odpiranje "včasih - tajnih bunkerjev" ...). Ampak če boste domačini tečke? Ne vem no, a na drugi strani meje me še niso pregnali. :)
Pa ko sem že ravno v Kočevskih koncih, ne morem mimo MTB Trail Centra v Dolgi vasi. Res prijetno zasnovan kolesarski park s krasno ekipo, ki neprestano dodaja nove stvari. Super primer, ko se stvari, verjamem da z veliko dela, sestavijo oziroma gredo v pravo smer.
3. Smučišča brez snega
Severni Gorski Kotar nad Čabarjem. Pa vem, da vam je sedaj še manj jasno, ker je res odmaknjeno tole področje. Nad vasjo je manjše smučišče, ki pa nič več ne obratuje. MTB zanesenjaki so v dogovoru z lokalno skupnostjo odprli Bike Park Tršće in imajo po dveh letih dve progi za spust in že tri dirke za sabo.
Potem pa pomislim na Gače, ki so najbolj južno slovensko smučišče. Že leta 2011 so bili resni pogovori in ideje z lastniki o nastanku kolesarskega parka, a ni ratalo. Leta 2015 starta reanimacija ideje o parku. Slovenska ekipa trailbuilderjev je že na terenu in išče trase ter podaja ideje vsem udeleženim na sestankih. Čez nekaj mesecev se je lastnik odrekel infrastrukturi oziroma začel prodajo smučišča. Lastnik je sedaj nov. Letos bo smučišče obratovalo. A večino časa v letu ni snega in takrat se bomo (žal) vozili v sosedovih parkih.
4. Urejamo svoje poti
V aprilu je IMBA pozvala k mednarodni kolesarski akciji “Take Care Of Your Trails” s poudarkom na sobivanju pohodnikov in kolesarjev ter priporočilom, da postorimo kakšno dobro delo tudi na pohodniških poteh. Pa smo se Dolenjci odpravili počistiti odpadlo vejevja ter listje na eno izmed najbolj odročnih markiranih pešpoti na Gorjancih, kjer je res malo pohodnikov, pot je pa dolga in krasna za kolo.
Predsednik države je tedaj obiskal podobno kolesarsko akcijo v Ajdovščini in se tudi slikal. Kje se pa ne? No, mi smo pa čez par dni dobili iz Občine obvestilo, naj se ne gremo več takih in podobnih stvari, da nismo zaželeni na pešpoteh ter v njihovi občini in podobne nebuloze. Resno?
5. Legalizacija
Napišem še kakšno o poskusu legalizacije "kolesarske poti za spust"? Takole sem obupal:
Progo za spust imamo narejeno že nekaj let in smo vsi zadovoljni. Čisto na začetku so lovci včasih pizdili, a smo potem traso speljali stran od krmišča in lovske preže in smo sedaj tavečji kolegi. :)
Na priganjanje prijatelja sem potem z njegovo pomočjo (hvala Padal'c) oddal vlogo za legalizacijo kolesarske poti. Zavod za Gozdove RS se je strinjal ter postavil določene pogoje, a imam soglasje. Lokalna skupnost oziroma na Občini jim ni bilo jasno kaj hočem, a smo se po sestanku razumeli in so mi izdali soglasje brez težav.
Lastnik parcele, po kateri gre proga, pa je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Večkrat sem poslal vlogo za legalizacijo, a so me hladno zavrnili z dopisom, da: " … so zavzeli stališče, da ne podelijo soglasja. Ne glede na vse priloge. Odločitev je dokončna in ne vzdrži pritožbe.”
(neuradno sem kasneje izvedel, da so na kolegiju odločali starejši ljudje, ki so razmišljali: "Če ne podelimo soglasja, ne moremo imeti v bodoče nobenih težav." ... jaz pa mislim, da tako res ne bomo nikamor prišli).
Jaz grem kar na zrak in na kolo. Peace, ljubav, bok.
Posodobitev december 2018
Upe sedaj polegam v novoustanovljeno podjetje SiDG, ki je menda prevzelo tudi lastništvo državnih gozdov. Moram še preveriti. Bom, naslednje leto.
6. R/verse
Aja, še ena simpatična izkušnja s Hrvaške. Preko reklame na instagramu opazim "R/verse festival elektro muske na reki Mrežnica" in se zapeljem pogledati in slišati zadevo. Na vstopu ob karti prejmem še eko milo in pa epruveto z zamaškom. Pa opozorilo, da se nikjer ne kuri odprtega ognja, zaradi nevarnosti požara. Eko milo, ker se voda iz tuša izpušča v reko Mrežnico. Epruveta pa je za shranjevanje "opuškov". Lep poudarek na kulturnemu obnašanju v naravi.
Pa celotno prizorišče vključno s parkirnim prostorom je brez signala za mobitel. Tri dni offline. Pa nobene resne kontrole. Samo glasba 24 ur/3 dni in srečen folk. Čisto hudo. Že 2 km stran pa so prva minska polja, na katera pa so me organizatorji opozorili že ob prihodu na festival, ko so videli da imam kolo s sabo.
Make love, not war.
V novem letu bo vse lepše.
Pa srečno v 2019.
Ni komentarjev:
Objavite komentar