Sreda, 01.04.2020
Zvečer sem se spomnil, da bi lahko za vikend obhodil mejo Občine Dolenjske Toplice. Pa enkrat bi prespal nekje v Kočevskemu Rogu. Ideje se rojevajo, ker smo fasali "prepoved gibanja izven občine".
Sobota, 04.04.2020
V ruzak vržem fotoaparat, nekaj žitnih ploščic, suhe marelice, 2,5L vode, oba telefona in grem. Star telefon uporabljam kot navigacijo in delam še GPS sled. S tanovim bom pa testno samo slike in video delal, da vidim kje bom z baterijo ter kakovostjo materiala na koncu vikenda.
7:30 sva se z Mitjatom srečala v Drenju in krenila nad Grmadarja do občinske meje. Potem pa direktno proti škalam pod Plešivico. Hud sonček na škalah in razgled na Sveti Peter. Letiva dalje proti Kulovim Selam, kjer se nama prvič zalomi z orientacijo in izgubiva sledi meje. Malo bluziva, najdeva označbe in nadaljujeva proti padalskemu vzletišču. Kar je narobe, a ker poznam strme terene pod nama, bi bilo glupo se spustiti direktno po meji ter riskirati, da v sproživa kakšno skalo proti vinogradom in dolini. Na padalskemu vzletišču počiva skupinica možakarjev, meni se pa malo stemni, ko v daljavi opazim kje so Gače in kam morava danes še pripešačiti. :D
Občinska meja je lepo vidna ter označena vse do prehoda Črmošnjiške doline. Tu pa nastopijo prve težave. Teren je strm in zelo gost z mladim bukovjem. Oznak meje ne najdeva. Pojavijo se prve bolečine v kolenih. Niti ne utrujenost ampak čutiš, da kolena trpijo. Teren se naposled spremeni v gozd z visokimi drevesi in lepo preglednostjo, tako da sva še pred nočjo prišla v kamp, ki sva ga imela na jugu občine.
Več kot polovica poti je za nama. Meso in zelenjavo sva zavila v folijo, zraven zmetala še krompir ter vse skupaj pokrila z žerjavico. Vrhunska večerja je bila tole ob pol enajstih zvečer. Spanje v dolinici obdane s snegom na 950m n.v., a obrnjen proti ognju, ki je celo noč prijetno grel ...
Nedelja, 05.04.2020
... ptički pojejo, veter maje krošnje jelk, ki so rdeče obarvane od prvih sončnih žarkov ... scat moram it. Jutro je, kar pomeni da bo treba še fruštkat, spakirati kamp in začeti pešačiti proti domu. Hudiča, v kakšno traparijo sem se to podal, se nočem sploh spraševati, ko se vstanem in so noge še bolj čudne kot zvečer. Nisem jaz pohodnik vidim. Kolena niso taprava. :)
Pol ducata jajc v žerjavko za 6 minut, odgrneš, dva eksplodirata, ostali so krasno kuhani. Še ogenj pogasiva s snegom (enkrat je kolegom že uspelo hosto zažgati #plešivca) in kreneva proti najbolj južni točki občine. Neimenovani, 1025m visok hrib. Včasih je bila tu verjetno košenica, danes pa samo še čežam, visoke bukve ter nekaj trave v okolici. Lep hrib. Spremeniva kurz, nakar sledi precej dolga ravna špura proti severu, čez Veliki in Mali Rog do Svetega Petra. Verjetno najlepši odsek meje, a je hkrati tudi najpočasnejše gibanje po zahtevnemu terenu. Globoke doline, velike skale, podrta drevesa, brezpotje, ...
Še malo naložim? Razgled na celo Slovenijo z vrha Velikega Roga, krasne košenice na Rdečem Kamnu, ogromna jasa Kunč, par kilometrov hoje ob eni največjih obor pri nas, orjaške jelke v notranjosti Kočevskega roga, vonj požaganih iglavcev, ... nekaj detajlov se vidi na fotografijah in v filmu. Za vse ostale, bo treba pa gojzarje obut' in en sprehod planirat. :P
Na zadnji hrib sva računala prihod v popoldanskih urah, a je sonce že zahajalo, ko sva dejansko prišla na 888. Mešani občutki. Ker sva oba s kolegom že precej blizu invalidu, glede kolen. Bolijo. Neugodno je. Pred nama pa je 700m spusta naravnost proti Krki. Strmina je pa za turno smučanje primerna. A sva preživela tudi to, pa tudi kolen še ne bo treba menjati. :D
Nekaj časa se spet ne bom šel pohodništva. Dokler ne pozabim vseh tegob. :) Pa ker imam kolo. In kolo je luksuz. Ker sediš in potuješ. Pa na spustu, kolena čisto nič ne trpijo. In tukaj je zame največja razlika. S kolesom je spust nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi na potovanju. Ko pešačim je pa dolina ena sama muka.
Prvi dan sva prehodila 38km v 12ih urah. Drugi dan pa 28km v 11ih urah in pol. Skupaj 66km in 3000 višinskih metrov. Če bi traso razdelil na tri dele in dvakrat prespal, bi imel pa čas pogledati tudi vse jame, brloge in ostale stvari, ki sem jih opazil a se časovno res ni izšlo, da bi vse pofirbcal.
V tale krog sem se podal brez pričakovanj. In samo še enkrat več lahko rečem, da je res fino bluzit po nepoznanih terenih, ker imamo izredno lepo naravo.
(album slik pa => Google Photos)
mjuzik: Futurski - Weird (Emotional Tourist 2019)
Ni komentarjev:
Objavite komentar