SLO SVK SLO

Telefonski klic pred božičem:
Tjaša: Ku maš že kakšne plane za novo leto?
Jst: Ah kje, Sotejščani se tu zadnje popoldne dogovorimo kaj in kako.
Tjaša: Kaj pa če bi pršu na obisk?
Jst: ... [gruntam] ... je opcija. Službenih obvez nimam, ostalih zadolžitev pa tud ne. Ti jutri sporočim in še koga probam prepričat, da bi šel zraven.

Kako je čakat novo leto v Soteski že vem. Očitno je tudi, da ne bo nobenega zanimivega javnega silvestrskega dogajanja v naših deželah. Ko tavam po gostilnah je vzdušje zadnje mesece tako klavrno, da se ne nadejam neke spremembe na zadnji dan.

Potem se spomnim še poleta iz Varšave v Zagreb (odhod domov iz obiska v Litvi), ko sem z višine opazoval ogromno Poljsko ravnino. Jezuskristus, čisto preveč grozno monotono se mi je zdelo. Naslednja čudovita stvar, ki sem jo opazil, pa so bili grebeni in hribovja. Ker nisem imel pojma kaj gledam, sem na telefonu vklopil GPS in posnel par sekund sledi, doma pa na GoogleEarth preveril in opazil, da sem gledal Nizke in Visoke Tatre. 😍

No, pa pejmo tole še enkrat v živo in od blizu pogledat. Nizke Tatre na Slovaškem.

Slovenijo sem prevozil še v jutranji temi, čez Avstrijo je slepilo sonce, na Slovaškem me je pa nizka oblačnost pričakala. Naravnih pogojev za tavanje in obiskovanje neznanih območjih tako ni bilo ampak to je samo en razlog več, da se še kdaj vrnem v lepše vreme.

Tokrat sem uletel zgolj na nekajdnevni obisk Tjaše in Gogita. Vse ostalo, pa če bo slučajno kaj ratalo. Ker pa je tamala Marija začela kazati neke znake viroze (oz. nekej 🤷🏼‍♂️ ), smo se izogibali zunanjih prostorov, pa tudi neprijetna megla in luže po mestu niso nič kaj mamile na prostost. Pa tudi mestni trg, ki je bil sicer krasno okrancan, je bolj kot ne sameval. Na Slovaškem so trenutno vsi lokali zaprti. Pijačo in hrano lahko prevzameš le na vhodu. So pa dovoljene stojnice z medovino ... le obiskovalcev kar ni na spregled. Medovino je pa dobro, mogoče celo boljše kot kuhano vino.

 

Dolencem na Slovaškem pa ni dolgcajt. Tamaladva imata pač meule u rit in še sinhronizirana nista. Ker to bi bilo kar noro, da bi se otroc iste krvi, zbujali pa hodili spat, pa jedli, pa sploh vse počeli ob istem času. No, ne gre to tako. Vsak se po svoje obnaša. In to po cele dneve. Zdej jih pa pedenej. Men je to kar impresivno ko vidim familijo, ki samostojno funkcionira 24/7/365 ... 

Mogoče bi celo bicikl s sabo peljal, a je bil na servisu, tako da sem zgolj snowboard naložil v prazen kangoo. In ker sem sumil, da bodo Slovaki vsi mačkasti in nesposobni smučat prvega januarja, sem krenil smučišče Jasna pogledat'. Polno folka. 😳

Kr hudu, novo in fensi smučišče, le do vrha niso vozile sedežnice ta dan, ker je preveč pihalo. Pa vidljivosti tudi ni bilo v nizki oblačnosti. So bile pa temperature prijetno pomladanske in me vsaj zeblo ni.

Presenetili so me propadli MTB objekti ob smučišču in info na TrailForksu, da je park zaprt, ker ni več možno z biciklom na sedežnico. Slabo. A kot sem razumel imajo na Slovaškem kar zajebane birokratske razmere za gorskokolesarjenje. Sm k'r vesel za indijanske pogoje v domačih logih. 😁 

Nedeljska vožnja domov je bila malenkost prijetnejša, ker so bile ceste suhe. Meje se prehaja pa kot v najboljših časih. Ali sploh ni nobene kontrole ali pa te vojak samo vpraša "Kam greš?" in zaželi srečno pot. 

Ko sem slike "razvijal" sem opazil, da nismo čist nobene skupne fotke prtisnli. Indijanc jst. Oblubm, da bomo ob naslednjem obisku tudi kakšno skupno naredil ;)