Snejg u 2023

-Zima brez snega po dolin?
-2019, 2020, 2021,...
-Ne tu. Mislu sm, kakšna je tu zima brez snega?
-Nikakva.

Štiri sezone zaporedoma nismo imeli taprave zime, letos smo pa le fasal krasne pogoje. A vse skup se je začelo zelo klavrno zame. V nedeljo smo fural bicikl po najbulših stezicah v Trailandiji, v pondelk zjutrej sem pa obležal in bil čist brez energije. Zunaj se je pa ohladilo in dež je prešel v sneg. Šele v petek sem nekako prišel k sebi in začel tudi po pisarni hamlat, vleklu me je pa na teren, kjer bi že znali biti dobri pogoji tudi po hosti.

Gače so prefural po dolgem in počez vse do Sredje vasi že prve dni ceuca, tako da sem sobotno jutro samo produžil proti Belim Stenam. Vrhunsku. Že ko sem iz avta stopil, je bila splužena cesta vsa ledena, po travnikih do gozda pa puhek. V gozdu pa strm breg, preveč snega za hodt, pa še pihalo je. Ene parkrat sm se skor že obrnu in mislu it nazaj, ker sem bil fertik. Nobene moči. Par korakov in sem pavziral. Kateru teslu penzionersku. No, potem sem se spomnil, da sem štiri dni ležal in čist nič jedel, tako da mi je blu skorej mau lažje it do vrha. Tehničnu gledanu, pa sem bil zihr lažji, kot pred ležanjem. 

Na vrhu Belih Sten je na muč pihalo in odnašalo sneg, da tud pogledat nisem mogel proti dolini. Potem pa očala in čelada, pa padeš v en mirnejši svet, ko ti sneg meče v glavo, men je pa samu smešnu dobru, ko sem opazil hud greben in se spustil po njem. Kater krompir sem imel. Trofu sem redko poraščen, strm, pa še razgiban greben vse do travnika v dolini. Snega pa čisto dovolj za normalno bordanje po hosti. Hudu.

Potem pa se je zgodil nov ponedeljek, ko je usipalo drugo rundo snega. V torek so bile le glavne ceste splužene, ostale gozne in malo višjeležeče pa še ne. Smo pa v sredo potem z Bojčem in Simitom krenil pogledal na Trdinov vrh. Padalc je prinesel dan prej z vrha info, da je zgoraj dobr meter snega. Meni je bilo pa prec jasno da so to pogoji, ko treba najbulšo poseko na Gorjancih pofurat. Pa smo rabili tri ure, da smo prišli do vrha in šele ob štirih začeli s spustom. Razen kar slabe vidljivosti v nizki oblačnosti, je bilo vse ostalo bogousku. Skorej ni za verjet, da imamo doma taku dobro situacijo. Ker poseka je že ene dve leti, pa jo mlado rastje še ni preraslo. Ko smo prišli na začetek strmine je Simi nekam potiho prijavil: "To je prestrmo!". No, minuto zatem je pa vriskou in se smejou do ušes.
Na koncu spusta smo padli na nespuženo cesto in začeli povratek proti koči Gospodična. Tako počasi smo se vlekli, da nas je trdna tema ujela, a nič ne de, ker je bil spust res vrhunski.

Petek zvečer sem zgolj skočil preveriti cesto proti Žagi Rog. Splužena, a na ozko in še ledeno je vse. Obeta se zanimiv sobotni izlet. :)

Tragikomične situacije so se vrstile že kr od jutranjega starta, ko kolegi s 4x4 vozili ob dogovorjeni uri pošljejo sporočilo "Pridem kasneje, sam.", do rabutanja drv sredi hoste iz zaklenjene drvarnice, ter kurjenja ognja na neprimernem mestu. Če pa vso to aroganco damo na stran, je bil pa spet vrhunski dan. Ker proti Velikemu Rogu še ni bilo nobene gazi, sem začel "trasirati" po svoje. Najprej gre gaz do potencilnega brezna (še ni raziskano), potem pa še mimo jame na južnem pobočju Roga. Ker sta zadevi tik ob pešpoti, a ravno toliko stran, da se ju navadno sploh ne opazi. Do vrha sem potem prišel relativno enostavno, ker je sneg lepo nabit in se ni veliko udiralo pri hoji. Je bila pa hoja po gozdovih te dni kar malo strašna. Veje so se lomile pa tudi cela drevesa so se ruvala pod težo snega ter dodatnega ivja, ki je nastajalo v hladnih dneh z nizko oblačnostjo. Kr epsko lepa scena drgač.

Med spustom z vrha pa sem srečal še ostalo ekipo in smo skupaj odfurali skoraj do Štufne. Čist hude snežne razmere in fajn hosta za bordat.

U bistvu je taku dobru, da smo že kar takoj sklenil, da jutri zjutraj ponovimo vzpon in spust na Veliki Rog. In ob 8:30 sva bila v Podturnu z Maretom. 🤷🏻‍♂️ Vse manj razumem ampak na hribu so pogoji in sva šla. Prvo rundo sva se spustila z vrha v JV smeri, mimo jame in brezna. Drugo rundo pa direktno proti Štufni in nazaj do avtomobila, ki je bil zopet pod Rugarskimi klanci. Če bi imela še kej moči, bi šla še enkrat na vrh ampak ni šlu. :)

Z novim tednom je prišla odjuga, pa sem vseeno skočil v torek popoldne na Gorjance. Krasni razgledi, fajn temperatura, le sneg je bil že gnil. Sem pa našel normalen sestop od konca poseke do ceste. Tako da se spet čaka dovolj snega, ker ta poseka je res majka.

Ker sem se med tednom zarekel in jamarjem obljubil, da grem pod zemljo v soboto, sem potem cel dan klel, a smo na koncu dneva naredili en ornk preboj v ožini in prišli v velike prostore, tako da se je sobota krasno rešila. Ostala je pa še nedelja, spet zelo topla in oblaki so bili napovedani. Vseenu bom skoču na Cerk, pa kar bo bo. Aja, pa Mičo mi je krplje posodu za probat. Tud zato me na sneg vleče. Ne pa v podzemlje. :)

V vasici Ravne se začne markirana pešpot na Cerk. In gaz je bila že tako uhojena, da mi je bilo skoraj žal, da imam krplje. Skoraj. Ker sem kasneje skrenil s pešpoti in obiskal tri potencialne jame. No, nobena ni zares jama. Neke brezvezne doline oz zasuti udori. Ampak krplji delajo dobro in hoja je enostavna tudi po celmu snegu. Na vrhu Cerka pa sem imel sonce in skoraj pomladanske razmere v zavetju. Na sapi je bilo pa kr sporno. Grem dol. Ampak kje. Kamorkoli gledam vidim previsne skale, tako da sem malo bluzil naokoli in le našel nek zasilen prehod. Ampak naslednjič bom šel kje drugje. No, potem je pa doline konstantno strm teren z redkimi drevesi. Da pa ni bilo vse najbulš, je pa seveda odjuga poskrbela, tako da je bil sneg že kr ogabno moker. Na Cerk še pridem. Ker je hud potencial, sumim pa da še nism najdu najbulše linije. :)

Pomladansko vreme je v naslednjem tednu pobralo sneg in se je že bicikl vozilo za bajto. Do nedelje 26.februarja. Ker dopoldne sem šel pa že spet na frišn sneg. Čez noč ga je nametalo. V Srednji vasi sem ga gazil pod kolenom, na vrhu Gač pa ornk čez koleno. Med vzponom sem srečal še soimenjaka na spliboardu in sva potem skupej krenila u hrib. Močan veter naju je potem takoj spodil z vrha, snežni pogoji do doline so bili pa skorej neverjetno dobri. Prejšni dan je bilo kopno! Danes pa puhek. 🥰

Ha, ku že mislš da je fertik s frišnim snegom, ga sred' tedna vrže še nekaj novih centimetrov. In ker sem dobil čist nove krplje, je seveda treba na teren. Z Mičotom sva skočila na vrh Svetga Petra. V dolini je močna odjuga že popoldne topila sneg. Pa tudi zvečer se ni baš nekej hladilo. Šele na 800m n.v. se je začel suh sneg. Na 888 je bila pa še čist taprava zima. Iiiiiin ... se mi zdi da smo zaklučl zgodbice s frišni snegom za en cajt.

Tehle par dni snega po lokalnih kucljih je bilo čudovitih. Cenim. Sploh ker se dogaja poredko. Zadnje omembe vredno leto je bilo 2018. Ampak tisto leto je bilo v bistvu nerealno za dolensko in skorej ne bi smelo šteti. :)

Nekaj več slik pa na POVEZAVi.

SLO SVK SLO

Telefonski klic pred božičem:
Tjaša: Ku maš že kakšne plane za novo leto?
Jst: Ah kje, Sotejščani se tu zadnje popoldne dogovorimo kaj in kako.
Tjaša: Kaj pa če bi pršu na obisk?
Jst: ... [gruntam] ... je opcija. Službenih obvez nimam, ostalih zadolžitev pa tud ne. Ti jutri sporočim in še koga probam prepričat, da bi šel zraven.

Kako je čakat novo leto v Soteski že vem. Očitno je tudi, da ne bo nobenega zanimivega javnega silvestrskega dogajanja v naših deželah. Ko tavam po gostilnah je vzdušje zadnje mesece tako klavrno, da se ne nadejam neke spremembe na zadnji dan.

Potem se spomnim še poleta iz Varšave v Zagreb (odhod domov iz obiska v Litvi), ko sem z višine opazoval ogromno Poljsko ravnino. Jezuskristus, čisto preveč grozno monotono se mi je zdelo. Naslednja čudovita stvar, ki sem jo opazil, pa so bili grebeni in hribovja. Ker nisem imel pojma kaj gledam, sem na telefonu vklopil GPS in posnel par sekund sledi, doma pa na GoogleEarth preveril in opazil, da sem gledal Nizke in Visoke Tatre. 😍

No, pa pejmo tole še enkrat v živo in od blizu pogledat. Nizke Tatre na Slovaškem.

Slovenijo sem prevozil še v jutranji temi, čez Avstrijo je slepilo sonce, na Slovaškem me je pa nizka oblačnost pričakala. Naravnih pogojev za tavanje in obiskovanje neznanih območjih tako ni bilo ampak to je samo en razlog več, da se še kdaj vrnem v lepše vreme.

Tokrat sem uletel zgolj na nekajdnevni obisk Tjaše in Gogita. Vse ostalo, pa če bo slučajno kaj ratalo. Ker pa je tamala Marija začela kazati neke znake viroze (oz. nekej 🤷🏼‍♂️ ), smo se izogibali zunanjih prostorov, pa tudi neprijetna megla in luže po mestu niso nič kaj mamile na prostost. Pa tudi mestni trg, ki je bil sicer krasno okrancan, je bolj kot ne sameval. Na Slovaškem so trenutno vsi lokali zaprti. Pijačo in hrano lahko prevzameš le na vhodu. So pa dovoljene stojnice z medovino ... le obiskovalcev kar ni na spregled. Medovino je pa dobro, mogoče celo boljše kot kuhano vino.

 

Dolencem na Slovaškem pa ni dolgcajt. Tamaladva imata pač meule u rit in še sinhronizirana nista. Ker to bi bilo kar noro, da bi se otroc iste krvi, zbujali pa hodili spat, pa jedli, pa sploh vse počeli ob istem času. No, ne gre to tako. Vsak se po svoje obnaša. In to po cele dneve. Zdej jih pa pedenej. Men je to kar impresivno ko vidim familijo, ki samostojno funkcionira 24/7/365 ... 

Mogoče bi celo bicikl s sabo peljal, a je bil na servisu, tako da sem zgolj snowboard naložil v prazen kangoo. In ker sem sumil, da bodo Slovaki vsi mačkasti in nesposobni smučat prvega januarja, sem krenil smučišče Jasna pogledat'. Polno folka. 😳

Kr hudu, novo in fensi smučišče, le do vrha niso vozile sedežnice ta dan, ker je preveč pihalo. Pa vidljivosti tudi ni bilo v nizki oblačnosti. So bile pa temperature prijetno pomladanske in me vsaj zeblo ni.

Presenetili so me propadli MTB objekti ob smučišču in info na TrailForksu, da je park zaprt, ker ni več možno z biciklom na sedežnico. Slabo. A kot sem razumel imajo na Slovaškem kar zajebane birokratske razmere za gorskokolesarjenje. Sm k'r vesel za indijanske pogoje v domačih logih. 😁 

Nedeljska vožnja domov je bila malenkost prijetnejša, ker so bile ceste suhe. Meje se prehaja pa kot v najboljših časih. Ali sploh ni nobene kontrole ali pa te vojak samo vpraša "Kam greš?" in zaželi srečno pot. 

Ko sem slike "razvijal" sem opazil, da nismo čist nobene skupne fotke prtisnli. Indijanc jst. Oblubm, da bomo ob naslednjem obisku tudi kakšno skupno naredil ;)