Začelo se je ... počas. Ob 6ih smo bili sicer že vsi trije na meji, a se je začel kafe kuhat, pa fruštkal smo in zatorej šele malo pred sedmo startali. Tokrat gresta dve žrtvi z mano. Bojč in Davor. Dejmo probat do kje bomo prišli. :D
Zelo kmalu smo bili na trasi Ultra Trail Run in takoj opazim nove krasne zastavice, ki označujejo tudi našo celodnevno popotovanje. Prvi spust po vlaki je bil kanček lepši kot lansko leto. Kar samo pomeni, da vodni kanali niso tako globoki. Nadaljevanje po najlepši singlci preseneti s podrtim drevesom ter zaraščenostjo. Nekdo se bo moral s škarjami in klukcem sprehoditi. Bi nam pasalo :)
Nadaljujemo mimo razlagalne table kjer preberem, da so v tej cerkvi našli najstarejšo svilnato "pahuljo" na Hrvaškem in jo tri leta restavrirali. Če bi kej televizijo gledal, bi jo samo s Pervolom opral in bi bla ku nova. 🤷♂️
Prečimo potok, kjer se napojimo z vodo, nakar kot vedno sledi vzpon. Ker trejli se pač v potočku končajo. In ker se rajši vozimo po grebenu kot dolini, smo krenili spet gor. V vasici Kalje je tudi letos okrepčilna točka, kjer nam ponudijo hrano in pijačo ter izvemo, da je prvi tekač že prišel v Jastrebarsko!!! Mi pa smo nekje na 1/2 trase :)
Spust in pridemo v Slapnico do Draganovega mlina. Epski plac. Pavza. Davor iz ruzaka vleče nož, klobaso, krompir, Bojč si že pripravlja plac da se bo ulegel ... jap, težku se je bilo ponovno na bicikl spravt. :)
Lanskoletne fukovne se ne pozabi, tako da smo letos proti naslednjemu vrhu krenili po cesti. Pa tudi ta ni bila kratkotrajna, tako da so se vmes že začeli pojavljati prvi dvomi o našem celodnevnem kolesarjenju. Ura je bila poldne. Pred nami pa še pol dneva. Jst verjamem, da bi nekaku prepričou uni dvej lenobi v nadaljevanje ampak sta ščasoma prišla do signala in začela brskat Google Maps. Ko sta vidla kako daleč je še Jastrebarsko, sem bil skoraj tepen, a sta še hitreje našla gostilno v bližini in pozabila na tegobe. Domačini so mi sicer lansko leto zatrjevali, da ni nobene gostilne blizu, pa je Bojč hitro našel številko in poklical ter najavil naš obisk čez uro.
Vzpon na 800 m n.v. je tako minil mirno, saj smo vedeli da je to zadnji hrib do južne. Za finale smo tako pofural še za ene 4km preveč dobrih siglc po grebenu in zaključili spust praktično pred Šumski Dvor. Čisto veselje Vam povem. Krasen plac z razgledom, prijetna postrežba, pa dobru smo jedli in pil. In smo ratali leni. Pa rakije so zagrabile. In sta Bojč pa Davor začela šatl iskat, kelnarca je pa tud hitro našla domačina, ki nas je bil za nekaj 10€ pripravljen zapeljat do Sošic. Razstavimo in zložimo bicikle v Doblota, ruknemo še ene dvej rakiji, pol je bil pa tud šofer že pri nas in smo krenili. Skoraj uro smo vozili. Umrl bi, če bi šli na žgance nazaj :D
Zakaj smo se pošatlali samo do Sošic? Tud sam ne vem. Sumim pa, da sta unadva slišala omembo, da je v Sošicah fajn gostilna, 100m naprej pa zadnji šank preden zaplezamo v hosto, ki nas potem obdaja vse do avta. Pa smo zato pri "Radiću" probal še odličen domači narezek suhih mesnin, pa vino in rakijo imajo tudi bogousko.
Popoldanske nevihte na Slovenski strani meje smo počasi pozabili spremljati, tako da nas je presenetila ploha, pa smo moralo še malo dlje ostati pod streho in smo dočakali mrak, ko smo se le začeli vzpenjati proti avtu.
In ker ta del Žumberka že kar poznam smo v breg krenili po bližnjici. Aha, ne. Bojč pač ne zaupa mojim preveč lepo zvenečim opisom vzpona, tako da sta z Davorjem izbrala čist položno in veliko daljšo traso ampak ne moreta pa rečt, da ju nisem opozoril na to. :D Sam pa sem krenil na precej krajšo pešpot, ki pelje do Planinskega doma Vodice, kjer se poti srečata. Ne bom se hvalil, da sem prišel do koče pred njima, lahko pa omenim, da sem se neprivoščljivo režal, ko sta vsa mokra prišla pod streho. Tudi dež ju je ujel.
Miren in zaspan vzpon je tik pred koncem predramil kolega z akrobacijami čez moker hlod, pa se je kot že vse celi dan, tudi to dobro končalo. :)
Ena zelo posrečena odprava je bila tole. Več slik se vidi >tlele<. Sicer nismo naredil čist nč spektakularno-epskega ampak če greš na bicikl brez pričakovanj in vedoč, da bodo slej ku prej spremembe plana je potem vse OK. Ker 16ur pred starom sem bil še ziher, da grem sam. Pa si splaniram obisk ČrnFesta, potem pa krenem kar direktno proti Gorjancem. No, pa sem uro kasneje dobil dva klica in družbo in so se začeli prvotni plani sesuvat. In tako dalje...
Verjamem, da bo tudi v 2023 organiziran Žumberak Trail Run. Tisto soboto bom spet tle.
Tura, ko gre vse po planu, je pač dolgočasna tura.
(do naslednjih butastih modrosti :) )
