Žumberak Trail я̶̶υ̶̶и̶̶ ŠATL 2022

Začelo se je ... počas. Ob 6ih smo bili sicer že vsi trije na meji, a se je začel kafe kuhat, pa fruštkal smo in zatorej šele malo pred sedmo startali. Tokrat gresta dve žrtvi z mano. Bojč in Davor. Dejmo probat do kje bomo prišli. :D

Zelo kmalu smo bili na trasi Ultra Trail Run in takoj opazim nove krasne zastavice, ki označujejo tudi našo celodnevno popotovanje. Prvi spust po vlaki je bil kanček lepši kot lansko leto. Kar samo pomeni, da vodni kanali niso tako globoki. Nadaljevanje po najlepši singlci preseneti s podrtim drevesom ter zaraščenostjo. Nekdo se bo moral s škarjami in klukcem sprehoditi. Bi nam pasalo :) 

Nadaljujemo mimo razlagalne table kjer preberem, da so v tej cerkvi našli najstarejšo svilnato "pahuljo" na Hrvaškem in jo tri leta restavrirali. Če bi kej televizijo gledal, bi jo samo s Pervolom opral in bi bla ku nova. 🤷‍♂️

Prečimo potok, kjer se napojimo z vodo, nakar kot vedno sledi vzpon. Ker trejli se pač v potočku končajo. In ker se rajši vozimo po grebenu kot dolini, smo krenili spet gor. V vasici Kalje je tudi letos okrepčilna točka, kjer nam ponudijo hrano in pijačo ter izvemo, da je prvi tekač že prišel v Jastrebarsko!!! Mi pa smo nekje na 1/2 trase :)

Spust in pridemo v Slapnico do Draganovega mlina. Epski plac. Pavza. Davor iz ruzaka vleče nož, klobaso, krompir, Bojč si že pripravlja plac da se bo ulegel ... jap, težku se je bilo ponovno na bicikl spravt. :)

Lanskoletne fukovne se ne pozabi, tako da smo letos proti naslednjemu vrhu krenili po cesti. Pa tudi ta ni bila kratkotrajna, tako da so se vmes že začeli pojavljati prvi dvomi o našem celodnevnem kolesarjenju. Ura je bila poldne. Pred nami pa še pol dneva. Jst verjamem, da bi nekaku prepričou uni dvej lenobi v nadaljevanje ampak sta ščasoma prišla do signala in začela brskat Google Maps. Ko sta vidla kako daleč je še Jastrebarsko, sem bil skoraj tepen, a sta še hitreje našla gostilno v bližini in pozabila na tegobe. Domačini so mi sicer lansko leto zatrjevali, da ni nobene gostilne blizu, pa je Bojč hitro našel številko in poklical ter najavil naš obisk čez uro.

Vzpon na 800 m n.v. je tako minil mirno, saj smo vedeli da je to zadnji hrib do južne. Za finale smo tako pofural še za ene 4km preveč dobrih siglc po grebenu in zaključili spust praktično pred Šumski Dvor. Čisto veselje Vam povem. Krasen plac z razgledom, prijetna postrežba, pa dobru smo jedli in pil. In smo ratali leni. Pa rakije so zagrabile. In sta Bojč pa Davor začela šatl iskat, kelnarca je pa tud hitro našla domačina, ki nas je bil za nekaj 10€ pripravljen zapeljat do Sošic. Razstavimo in zložimo bicikle v Doblota, ruknemo še ene dvej rakiji, pol je bil pa tud šofer že pri nas in smo krenili. Skoraj uro smo vozili. Umrl bi, če bi šli na žgance nazaj :D 

Zakaj smo se pošatlali samo do Sošic? Tud sam ne vem. Sumim pa, da sta unadva slišala omembo, da je v Sošicah fajn gostilna, 100m naprej pa zadnji šank preden zaplezamo v hosto, ki nas potem obdaja vse do avta. Pa smo zato pri "Radiću" probal še odličen domači narezek suhih mesnin, pa vino in rakijo imajo tudi bogousko.

Popoldanske nevihte na Slovenski strani meje smo počasi pozabili spremljati, tako da nas je presenetila ploha, pa smo moralo še malo dlje ostati pod streho in smo dočakali mrak, ko smo se le začeli vzpenjati proti avtu.

In ker ta del Žumberka že kar poznam smo v breg krenili po bližnjici. Aha, ne. Bojč pač ne zaupa mojim preveč lepo zvenečim opisom vzpona, tako da sta z Davorjem izbrala čist položno in veliko daljšo traso ampak ne moreta pa rečt, da ju nisem opozoril na to. :D Sam pa sem krenil na precej krajšo pešpot, ki pelje do Planinskega doma Vodice, kjer se poti srečata. Ne bom se hvalil, da sem prišel do koče pred njima, lahko pa omenim, da sem se neprivoščljivo režal, ko sta vsa mokra prišla pod streho. Tudi dež ju je ujel.

Miren in zaspan vzpon je tik pred koncem predramil kolega z akrobacijami čez moker hlod, pa se je kot že vse celi dan, tudi to dobro končalo. :)

Ena zelo posrečena odprava je bila tole. Več slik se vidi >tlele<. Sicer nismo naredil čist nč spektakularno-epskega ampak če greš na bicikl brez pričakovanj in vedoč, da bodo slej ku prej spremembe plana je potem vse OK. Ker 16ur pred starom sem bil še ziher, da grem sam. Pa si splaniram obisk ČrnFesta, potem pa krenem kar direktno proti Gorjancem. No, pa sem uro kasneje dobil dva klica in družbo in so se začeli prvotni plani sesuvat. In tako dalje...

Verjamem, da bo tudi v 2023 organiziran Žumberak Trail Run. Tisto soboto bom spet tle.

Tura, ko gre vse po planu, je pač dolgočasna tura. 
(do naslednjih butastih modrosti :) )

Žumberak Trail я̶̶υ̶̶и̶̶ RiDE 2021

Pizda, pozabil sem koliko tekačic/ev je teklo Ultra trail run v Žumberaku 🤷‍♂️. Pol leta kasneje pišem tale zapis in se res ne spomnim kar so mi rekli organizatorji. Se pa spomnim ene par drugih stvari.

Par dni pred odhodom je bil še neverjeten interes kolesarjev, dan pred odhodom pa smo ostali trije. Kar je še vedno veliko več kot ponavadi, ko sam bluzim čez mejo. 

 

Zjutraj ob dogovorjenemu času le mene še ni bilo na placu, ker mi še vedno ni jasno, zakaj sem si alarm naštimal eno uro prekasno 🤦‍♂️. Je pa tudi res, da če bi startali ob 5ih, bi prvih 45min bluzili po totalni temi. Kar lepo se že skrajša dan na 21.avgust.

Po prečenju meje, se napotimo direkt proti trasi TrailRun-a. Aha, Žumberak Trail Run poteka ta vikend. Kar pomeni, da je za Ultra izvedbo označenih ca 100km singlc. OK, niso vse singlce ampak večina, ostalo pa offroad oziroma res slabe ceste. In tako že drugo ali tretje leto zapored izkoristim priliko, da se z biciklom zapeljem po teh čudovitih stezicah, ki so tokrat označene in urejene. Ker sicer so kar skrite in težko opazne z novih zemljevidov pa izginjajo (Google Maps jih ne pozna).

Uglavnm, prvi spust po vlaki, nas pripelje na traso, pa še razgledna točka z e-klopco je tukaj. Pavza. Nakar sledi en res sladek spust do male vasice, ki pa še kar živi in te ob prihodu glasno pozdravi pes za prvo bajto. Potem se pa začne gor in dol. A ker se spuščamo iz 1.000m planote v Jastrebarsko, ki je 130m nad morjem, imamo pred sabo več ali manj dolino (teorija). V praksi pa enga jurja višincu nabereš do doline. 😄

 

Še v jutranjih urah, ko je najprej vode zmanjkalo Pešotu, se je znajdu in pri prvi hiši nafehtal vodo, rakijo so par kar sami ponudili. Seveda z Benitom že zaradi vljudnosti nisva odklonila ampak pohvalila rakijo. Potem smo se spustili v dolino Slapnico in prišli direkt do Draganovega mlina. Aha, ta plac sem pa že obiskal pred leti, ko še ni bilo asfaltne ceste. Pa ker smo srečali gospodarico, nam je mimogrede še mlin razkazala in seveda štamprle rakije natočila. Celo zbirko rakij ima. Sej bi se zadržali in se pogovarjali, a smo res še nikjer. Hvala lepa in nasnidenje čimprej. 

 

Ene 15 min sem potem lahko glumil, kako dobro poznam te kraje, ker sem enkrat tle že taval, no potem smo šli pa na stezico ob slapu. Te pa nisem več poznal. Začetek je bil zelo strm. V nadaljevanju se je začela pojavljati pa še varovalna zajla. Ne me spraševat kako smo se spravili nad slap ampak enostavno ni bilo. Tukaj srečamo gorske reševalce, ki jim ni bilo čisto jasno kam rinemo z bicikli. So nam pa eno uro sprehoda do vrha hriba obljubili. Pa sem bil siguren, da tistih 200m višinca pa zihr naredimo v polovičnem času. No, nadaljevanje je bilo po potočku. Hudourniškem. Skoraj neprehoden kanjon. Prevozen pa niti meter. Ogromna podrta drevesa, bazenčki z vodo, nanosi kamenja in hlodovine, vse je vlažno in ovito v mahove, temačno in hladno. Čudovita soteska ... sicer.

 

Proti koncu soteske, pa markacija obrne smer v strm vzpon na vrh te grape. In ko prisopihamo na greben, se tam že smeji gorski reševalec, ki ni verjel kolegu na radio povezavi, da prihajajo gor eni z bicikli. Debato je zaključil z "Pa vi ste prvi došli sa biciklom ovim putom ...al niste zadnji. Ima još ludih." 😄
V nadaljevanju kmalu naletimo na edino živo dušo v vasici z ene tremi hišami in cerkvijo. Ata nam ponudi vodo in razloži opcije za najbližjo gostilno. Naravnost in levo kar nekaj časa ni nobene, na desno kamor gremo mi, bo pa čez ene dve uri prva. 😳 Mi pa že zdej lačni kot žvali. Ni druge opcije, kot da letimo dalje po trasi.
Za vzpodbudo je pritekla mimo še ena lušna tekmovalka in nam navkreber kmalu tudi ušla izpred oči. Na vrhu hriba smo pa prvič tudi neskončno ravnino zagledali pod sabo. In potem je sledil krasen spust v dolino.

 

In tu se je začelo sedaj razmišljanje. 
A. nadaljevati po trasi Ultra Trail Run, ki je peljala v hrib in še čez tri vrhove do končnega cilja v Jastrebarskem. Še ca dobro uro imamo do prve planinske koče.
B. jebeš traso in Jasko, gremo jest' in pit. Po najbližji poti do prve vasi in gostilne. Potem pa nazaj.
Plan B je bil hitro in sklepčno izbran in že smo po makadamu krenili proti civilizaciji. Pri prvi hiši vprašamo za gostilno in nam jo pokažejo 300m naprej ob cesti. Veselo uletimo na teraso, kjer smo dobili za piti. Za hrano nam pa prijazna kelnarca razloži, da bomo morali vse do Jaske. Moja ideja/želja, da moramo obiskati Jastrebarsko se bo vseeno uresničila. 😄
 

Slabo uro kasneje smo bili za mizo v Jastrebarskem. Odlično je bilo. Hrana, pijača, strežba. Use. Ob pol sedmih zvečer smo se odpravili iz kote 130m. Soparno in še vedno vroče je bilo. Sonce je zahajalo. Začetna trasa bila ravninska po asfaltu. Jebeni kronometer Vam povem 😄 
A mudi se nam ne, tako da se počasi vpenjamo nazaj proti meji. Vmes smo se ustavili v vsaki gostilni in dovajali telesu naravne sladkorje v koncentrirani obliki (štamprle). Ob enajstih zvečer smo zapustili še zadnjo teraso na trasi in krenili čez gozdove do avtomobilov na Slovenski strani. Ne vem točno, a se mi zdi, da smo bili okoli ene ure zjutraj vsi crknjeni že za volanom. Ker ni bil noben tulk brihten, da bi si spalno vrečo prinesel in eno odspal, kar bi najbolj pasalo in bilo najbolj pametno v tistem zgodnjem jutru.
 

Letos bom pa 27. avgusta na sončni strani Gorjancev. Še kdo?

https://zumberaktrail.com/