Žumberak Trail я̶̶υ̶̶и̶̶ RiDE 2021

Pizda, pozabil sem koliko tekačic/ev je teklo Ultra trail run v Žumberaku 🤷‍♂️. Pol leta kasneje pišem tale zapis in se res ne spomnim kar so mi rekli organizatorji. Se pa spomnim ene par drugih stvari.

Par dni pred odhodom je bil še neverjeten interes kolesarjev, dan pred odhodom pa smo ostali trije. Kar je še vedno veliko več kot ponavadi, ko sam bluzim čez mejo. 

 

Zjutraj ob dogovorjenemu času le mene še ni bilo na placu, ker mi še vedno ni jasno, zakaj sem si alarm naštimal eno uro prekasno 🤦‍♂️. Je pa tudi res, da če bi startali ob 5ih, bi prvih 45min bluzili po totalni temi. Kar lepo se že skrajša dan na 21.avgust.

Po prečenju meje, se napotimo direkt proti trasi TrailRun-a. Aha, Žumberak Trail Run poteka ta vikend. Kar pomeni, da je za Ultra izvedbo označenih ca 100km singlc. OK, niso vse singlce ampak večina, ostalo pa offroad oziroma res slabe ceste. In tako že drugo ali tretje leto zapored izkoristim priliko, da se z biciklom zapeljem po teh čudovitih stezicah, ki so tokrat označene in urejene. Ker sicer so kar skrite in težko opazne z novih zemljevidov pa izginjajo (Google Maps jih ne pozna).

Uglavnm, prvi spust po vlaki, nas pripelje na traso, pa še razgledna točka z e-klopco je tukaj. Pavza. Nakar sledi en res sladek spust do male vasice, ki pa še kar živi in te ob prihodu glasno pozdravi pes za prvo bajto. Potem se pa začne gor in dol. A ker se spuščamo iz 1.000m planote v Jastrebarsko, ki je 130m nad morjem, imamo pred sabo več ali manj dolino (teorija). V praksi pa enga jurja višincu nabereš do doline. 😄

 

Še v jutranjih urah, ko je najprej vode zmanjkalo Pešotu, se je znajdu in pri prvi hiši nafehtal vodo, rakijo so par kar sami ponudili. Seveda z Benitom že zaradi vljudnosti nisva odklonila ampak pohvalila rakijo. Potem smo se spustili v dolino Slapnico in prišli direkt do Draganovega mlina. Aha, ta plac sem pa že obiskal pred leti, ko še ni bilo asfaltne ceste. Pa ker smo srečali gospodarico, nam je mimogrede še mlin razkazala in seveda štamprle rakije natočila. Celo zbirko rakij ima. Sej bi se zadržali in se pogovarjali, a smo res še nikjer. Hvala lepa in nasnidenje čimprej. 

 

Ene 15 min sem potem lahko glumil, kako dobro poznam te kraje, ker sem enkrat tle že taval, no potem smo šli pa na stezico ob slapu. Te pa nisem več poznal. Začetek je bil zelo strm. V nadaljevanju se je začela pojavljati pa še varovalna zajla. Ne me spraševat kako smo se spravili nad slap ampak enostavno ni bilo. Tukaj srečamo gorske reševalce, ki jim ni bilo čisto jasno kam rinemo z bicikli. So nam pa eno uro sprehoda do vrha hriba obljubili. Pa sem bil siguren, da tistih 200m višinca pa zihr naredimo v polovičnem času. No, nadaljevanje je bilo po potočku. Hudourniškem. Skoraj neprehoden kanjon. Prevozen pa niti meter. Ogromna podrta drevesa, bazenčki z vodo, nanosi kamenja in hlodovine, vse je vlažno in ovito v mahove, temačno in hladno. Čudovita soteska ... sicer.

 

Proti koncu soteske, pa markacija obrne smer v strm vzpon na vrh te grape. In ko prisopihamo na greben, se tam že smeji gorski reševalec, ki ni verjel kolegu na radio povezavi, da prihajajo gor eni z bicikli. Debato je zaključil z "Pa vi ste prvi došli sa biciklom ovim putom ...al niste zadnji. Ima još ludih." 😄
V nadaljevanju kmalu naletimo na edino živo dušo v vasici z ene tremi hišami in cerkvijo. Ata nam ponudi vodo in razloži opcije za najbližjo gostilno. Naravnost in levo kar nekaj časa ni nobene, na desno kamor gremo mi, bo pa čez ene dve uri prva. 😳 Mi pa že zdej lačni kot žvali. Ni druge opcije, kot da letimo dalje po trasi.
Za vzpodbudo je pritekla mimo še ena lušna tekmovalka in nam navkreber kmalu tudi ušla izpred oči. Na vrhu hriba smo pa prvič tudi neskončno ravnino zagledali pod sabo. In potem je sledil krasen spust v dolino.

 

In tu se je začelo sedaj razmišljanje. 
A. nadaljevati po trasi Ultra Trail Run, ki je peljala v hrib in še čez tri vrhove do končnega cilja v Jastrebarskem. Še ca dobro uro imamo do prve planinske koče.
B. jebeš traso in Jasko, gremo jest' in pit. Po najbližji poti do prve vasi in gostilne. Potem pa nazaj.
Plan B je bil hitro in sklepčno izbran in že smo po makadamu krenili proti civilizaciji. Pri prvi hiši vprašamo za gostilno in nam jo pokažejo 300m naprej ob cesti. Veselo uletimo na teraso, kjer smo dobili za piti. Za hrano nam pa prijazna kelnarca razloži, da bomo morali vse do Jaske. Moja ideja/želja, da moramo obiskati Jastrebarsko se bo vseeno uresničila. 😄
 

Slabo uro kasneje smo bili za mizo v Jastrebarskem. Odlično je bilo. Hrana, pijača, strežba. Use. Ob pol sedmih zvečer smo se odpravili iz kote 130m. Soparno in še vedno vroče je bilo. Sonce je zahajalo. Začetna trasa bila ravninska po asfaltu. Jebeni kronometer Vam povem 😄 
A mudi se nam ne, tako da se počasi vpenjamo nazaj proti meji. Vmes smo se ustavili v vsaki gostilni in dovajali telesu naravne sladkorje v koncentrirani obliki (štamprle). Ob enajstih zvečer smo zapustili še zadnjo teraso na trasi in krenili čez gozdove do avtomobilov na Slovenski strani. Ne vem točno, a se mi zdi, da smo bili okoli ene ure zjutraj vsi crknjeni že za volanom. Ker ni bil noben tulk brihten, da bi si spalno vrečo prinesel in eno odspal, kar bi najbolj pasalo in bilo najbolj pametno v tistem zgodnjem jutru.
 

Letos bom pa 27. avgusta na sončni strani Gorjancev. Še kdo?

https://zumberaktrail.com/ 

Jamarski Tečaj 2021 / JKNM

Že nekaj let je v planu, da bi šel med jamarje, da dobim znanje o potrebni opremi, plezanju po vrvi, orientaciji ter seveda še vseh ostalih stvareh, ki pritičejo ob obisku kraških jam.

Jamarski klub Novo mesto izpelje tečaj le enkrat letno. Pa sem bil enkrat na enduro dirki, drugič na downhill dirki, tretjič ne vem točno kje.... letos pa sem vse ostale stvari postavil na stran in se prijavil na tečaj. 

 

Zakaj jame? Še sam ne vem točno. Mi je pa nekako logično, saj je vse naokoli mene "Dolenjski kras" in kot tak ves preluknjan, pa ne še popolnoma raziskan. In to mi je mamljivo. Par besed sem pa že zapisal v "Podzemlje".

 

Ideja je, da med tečajem tudi nekaj video posnetkov naredim.

Prvi vikend sem ujel tole:

Zakaj francoščina? Ker mi je ljubi jezik. To bi lahko venomer poslušal, dasiravno nič ne razumem.

Sicer imamo pa Doriane iz Francije na tečaju in je predsednik društva Zdravko tak kralj, da tudi prevaja po potrebi.

Tale prvi vikend je bil krasen.
Zapis obeh tečajnic pa je na spletni strani kluba.
V pričakovanju naslednjega vikenda, ko se naučimo vrvne tehnike. 

Drugi vikend kratek video:

Ne bom delal duplikata. Tekst z drugega vikenda si lahko preberete na strani Jamarskega Kluba Novo mesto *klik*.

 

Tretji vikend pa še ne vem kaj nas čaka. Sumljivo tiho so bili inštruktorji ... le da se vidimo v nedeljo je bilo rečeno. :D 

Tretji vikend smo spet začeli z večerno petkovo teorijo. Jaz pravim, da je jamarstvo na kratko firbc. Sicer gre pa teorija (moram v Adamove zapiske pogledati :D) "športno raziskovanje jam in dokumentiranje odkritij". Tako smo se srečali z vsemi sortami zapisnikov, spoznali način merjenja jam, pravila poimenovanja odkritij, posredovanja podatkov v kataster in možnost vpogleda v le-tega, pa še en kup zanimivih stvari je navrgel legendarni jamar Borivoj, Zdravko pa je šaljivo zaključil z "v nedeljo se dobite pri 30m globokemu breznu Stropnica, kjer se boste po vrvi spustili dol. In če komu to ne bo všeč, ima srečo ker ima ta jama tudi poševni izhod, pa lahko odkoraka nazaj in zapusti tečaj. :)".

 

Ob nedeljskem ognju, ko smo že pospravili štrike nas je Klemen pokomentiral "Ja zjutraj ste bili videti še kar preplašeni, čez dan ste ratal pa že kar sproščeni." 

Meni pa tole čedalje bolj všeč postaja ... ne vem, zna biti adrenalin? Ker je noro dobro sredi dvorane se po vrvi spuščati v temo. Le ko ti inštruktor sredi štrika naredi vozel in se moraš prostoviseč prepeti ... tudi malo sapo vzame na trenutke. :D Le nazaj na površje priti je kar naporno ampak vzponi mi itak še niso nikoli dišali (downhill, snowboard, kajak ... gravitacijske aktivnosti mi kar zmagajo). 

Da pa je hype še večji, so nas odpeljali tudi že kar do vhoda v najglobljo dolenjsko jamo Čaganko in seveda smo slišali tudi zgodbico o odkritju jame ter še vedno aktivnemu raziskovanju jame. Hudu!

 

Tom Cruise pa je strnil vtise o tretjem vikendu na spletni strani JKNM.
Nov material pa objavim naslednji teden, ko se vrnemo iz sveže odkrite jame v Kočevskemu rogu. 

"Dobrodošli v Kočevski Rog in vsak čas tudi v novi jami. Pri vhodu v brezno pa fejst mirkejte, da se dotikaš zgolj stene, nikar pa tistih kamnov ki so na poličkah, ker bodo padli na jamarje, ki so na vrvi pod tabo." Nekaj v temu smislu, je bil uvodni Klemnov nagovor v Četrti vikend tečaja. 

 

Tako kot zaupaš štriku, pasu in ostali opremi, moraš zaupati tudi jamarjem v skupini. Ker se slej ko prej vsi znajdemo v enaki situaciji. Ne glede na to, da sem se zadnji spuščal v brezno in tako bil varen pred padci kamenja, se zadeva obrne pri vračanju iz jame. Prvi dol, gre tudi prvi ven in tako se izpostavljenost nevarnosti in zaupanje v jamarje poglihata (prvi dol, prvi gor, je sicer pravilo, da smo vsi enako izpostavljeni hladu in vlagi v jami).

 

Jelenov Hodnik pa je ena zanimiva jama. Tik ob cesti, najprej brezno, nato nekaj blata, sledi rov, na koncu pa dvorana in jelenov rog. Jelenov rog? Jetaku. Zgodba odkritja jame pa je zapisana na strani JKNM. 

Do naslednjega tedna pa samo še spodnji video:

Enkrat se mora tudi tečaj zaključiti in to je bilo v soboto, ko smo opravljali klubski izpit za jamarja pripravnika. Na že pripravljenem poligonu v Stropnici, ki so ga inštruktorji uredili že v petek, smo kazali praktično pa tudi teoretično znanje o jamarstvu. No, vsaj plan je bil tak.

Izpit so razdelili na štiri dele: teorija, lojtrce, vrvna tehnika in vozli. Na vsakem delu so me "prizemljili" z novimi nalogami in fintami. V bistvu vem in znam o jamarstvu bore malo. Šinijeve zgodbe/anekdote/situacije ob večernem ognju pa samo še potrjujejo mojo domnevo. 

 

Ta "orientacijski" klubski izpit smo opravili vsi tečajniki, do septembrskega pa bomo s treningom, obnavljanjem znanja, izmenjavo izkušenj in obiskovanjem kampov dobili tudi vse osnove v mali mezinec. In potem bo vse lažje in hitreje laufalo po štriku.

In spet. To je teorija. V praksi bo moral pa vsak sam delati, da nas "reality check" avgusta na Kaninu ne sesuje. :D 

 

Lahko bi še kej napisal, a bom raje zaključil in naredil novo objavo ob priliki. Z jamarskim tečajem 2021 pa smo nekako zaključili.

Nagrada? Kaj?
Potem so pa vse tečajnike v Čaganko spustili, sam pa tudi že visim na bremzi, nakar pa nisem mogel popkovine odpeti. Vponko nikakor nisem mogel odviti. Jo z Zdravkotom obremeniva, tudi nič. Miha skoči po kombinirke, pa tudi ni šlo odviti. Razvežemo štrik, da dobimo vponko ven in po 1/2 ure sem se vdal in bom Čaganko obiskal drugič. Saj jama ne bo šla nikamor. 

 

Samo še enkrat bom pohvalil Jamarski Klub Novo mesto, ker tale tečaj je bil res zanimiv in profesionalno izpeljan. Hvala. Priporočam.