Stezice nad Kolpo

Januar 2022

Razmišljam, kateri letni čas mi je najljubši v dolini Kolpe, pa nisem siguren.
Kadar je dovolj snega, so gozdovi pod pragozdom Krokar kar idealni za furanje po celcu. Strmine so taprave, gozd je pa star z redkimi ogromnimi drevesi. Veliko je prostora in ni nevarnosti za večje plazove.

Če je premalo snega, sem se pa že izgubljal po potočkih, ki se izlivajo v Kolpo ter izvirajo nekje v stenah nad dolino. Krasne a izredno težko prehodne soteske in raznoliki slapovi se kažejo na poti do izvirov. Fino je, če je predtem deževje ali pa da se topi sneg, ker so nekateri slapovi sicer bolj revno videti :)

Zgodnja pomlad je "svetska", ker je preglednost najbulša in so trejli lepo vidni. Pa ker se gibljem po prisojni legi doline nad Kolpo, je le ta zelo hitro kopna snega in ponavadi prijetno ogreta, vetru se ob pavzah pa že skrijem nekam v zavetje.

V poletni vročini pa taktično pridem v dolino zvečer, se zavlečem v kakšno (sicer redko) gostilno in prespim ob Kolpi (al pa ob britofu :D). Zarana pa že bluzim naokoli po stenah nad Kolpo. Ker ko se vse pregreje, se samo še spustim do vode, kjer se navkljub pregrdi ograji še vedno najde nekaj krasnih placov.

Jesenski termini pa so spet super, ker včasih niti ne bi rabil hrane s sabo nositi na celodnevni turi. Krasni sadovnjaki s starimi sortami dreves, sicer niso vedno polna, se pa vedno najde nekaj sadežev za pozobat. Al pa kakšno staroselko najdeš in ti ponudi frišno posušene krhlje iz edine še delujoče kamnite sušilnice sadja.

Januar 2023

Te zapise začnem in jih ne dokončam ... pa mine leto. Sej niti ne bi dopolnjeval, a je potrebno.

Pragozd Krokar je po novem Unesco zaščiten. Nevemkdo pri nas pa je odločil, da je sedaj tudi obisk prepovedan. Pešpot, ki je peljala iz sedla Krempa proti Krokarju, je sedaj prehodna le še do odcepa in proti Cerku. Na vrh, pa se ne sme iti več. Inšpektorji pa tudi dobivajo prijave kršiteljev in sem bil že na zagovoru. Zato tudi opozarjam. Normalno, da sem stegnu jezik in vprašal kako je z zimskim obiskom ko je veliko snega? Tudi prepovedano! :) Lahko se gre pa na sosednji Cerk ali Krempo, ki nudita skoraj enak teren za turno smuko. 

No, pa še ena pomembna novost je v dolini. Mejni prehodi imajo dvignjene rampe. Kar me izredno veseli. Pa tudi praktično je. Ker: najbulšo hrano v dolini sem jedel takoj čez mejo v Hotelu Mance (Brod na Kolpi). In ko se takole proti večeru ofrišaš z vročo brisačo, naješ in umiriš, pa bil šel rad nazaj v Slovenijo, se je že zgodila gužva na mejnemu prehodu. In potem čakaš. Glupo ja. Ampak teh situacij sedaj ne bo več.

Pa še eno stvar lahko omenim v Brodu. V stavbi Kaštel Zrinskih je čist hud muzej s stalno razstavo "Divljina s pogledom na more" i Interpretacijski centar "Putovima Frankopana, Brod na Kupi". Za pogledat ;) 

Nekaj več slik pa na *KLiK*.

mjuzik: Bru-C, Chromatic - Sunrise (Original Mix)

Žumberak Trail я̶̶υ̶̶и̶̶ ŠATL 2022

Začelo se je ... počas. Ob 6ih smo bili sicer že vsi trije na meji, a se je začel kafe kuhat, pa fruštkal smo in zatorej šele malo pred sedmo startali. Tokrat gresta dve žrtvi z mano. Bojč in Davor. Dejmo probat do kje bomo prišli. :D

Zelo kmalu smo bili na trasi Ultra Trail Run in takoj opazim nove krasne zastavice, ki označujejo tudi našo celodnevno popotovanje. Prvi spust po vlaki je bil kanček lepši kot lansko leto. Kar samo pomeni, da vodni kanali niso tako globoki. Nadaljevanje po najlepši singlci preseneti s podrtim drevesom ter zaraščenostjo. Nekdo se bo moral s škarjami in klukcem sprehoditi. Bi nam pasalo :) 

Nadaljujemo mimo razlagalne table kjer preberem, da so v tej cerkvi našli najstarejšo svilnato "pahuljo" na Hrvaškem in jo tri leta restavrirali. Če bi kej televizijo gledal, bi jo samo s Pervolom opral in bi bla ku nova. 🤷‍♂️

Prečimo potok, kjer se napojimo z vodo, nakar kot vedno sledi vzpon. Ker trejli se pač v potočku končajo. In ker se rajši vozimo po grebenu kot dolini, smo krenili spet gor. V vasici Kalje je tudi letos okrepčilna točka, kjer nam ponudijo hrano in pijačo ter izvemo, da je prvi tekač že prišel v Jastrebarsko!!! Mi pa smo nekje na 1/2 trase :)

Spust in pridemo v Slapnico do Draganovega mlina. Epski plac. Pavza. Davor iz ruzaka vleče nož, klobaso, krompir, Bojč si že pripravlja plac da se bo ulegel ... jap, težku se je bilo ponovno na bicikl spravt. :)

Lanskoletne fukovne se ne pozabi, tako da smo letos proti naslednjemu vrhu krenili po cesti. Pa tudi ta ni bila kratkotrajna, tako da so se vmes že začeli pojavljati prvi dvomi o našem celodnevnem kolesarjenju. Ura je bila poldne. Pred nami pa še pol dneva. Jst verjamem, da bi nekaku prepričou uni dvej lenobi v nadaljevanje ampak sta ščasoma prišla do signala in začela brskat Google Maps. Ko sta vidla kako daleč je še Jastrebarsko, sem bil skoraj tepen, a sta še hitreje našla gostilno v bližini in pozabila na tegobe. Domačini so mi sicer lansko leto zatrjevali, da ni nobene gostilne blizu, pa je Bojč hitro našel številko in poklical ter najavil naš obisk čez uro.

Vzpon na 800 m n.v. je tako minil mirno, saj smo vedeli da je to zadnji hrib do južne. Za finale smo tako pofural še za ene 4km preveč dobrih siglc po grebenu in zaključili spust praktično pred Šumski Dvor. Čisto veselje Vam povem. Krasen plac z razgledom, prijetna postrežba, pa dobru smo jedli in pil. In smo ratali leni. Pa rakije so zagrabile. In sta Bojč pa Davor začela šatl iskat, kelnarca je pa tud hitro našla domačina, ki nas je bil za nekaj 10€ pripravljen zapeljat do Sošic. Razstavimo in zložimo bicikle v Doblota, ruknemo še ene dvej rakiji, pol je bil pa tud šofer že pri nas in smo krenili. Skoraj uro smo vozili. Umrl bi, če bi šli na žgance nazaj :D 

Zakaj smo se pošatlali samo do Sošic? Tud sam ne vem. Sumim pa, da sta unadva slišala omembo, da je v Sošicah fajn gostilna, 100m naprej pa zadnji šank preden zaplezamo v hosto, ki nas potem obdaja vse do avta. Pa smo zato pri "Radiću" probal še odličen domači narezek suhih mesnin, pa vino in rakijo imajo tudi bogousko.

Popoldanske nevihte na Slovenski strani meje smo počasi pozabili spremljati, tako da nas je presenetila ploha, pa smo moralo še malo dlje ostati pod streho in smo dočakali mrak, ko smo se le začeli vzpenjati proti avtu.

In ker ta del Žumberka že kar poznam smo v breg krenili po bližnjici. Aha, ne. Bojč pač ne zaupa mojim preveč lepo zvenečim opisom vzpona, tako da sta z Davorjem izbrala čist položno in veliko daljšo traso ampak ne moreta pa rečt, da ju nisem opozoril na to. :D Sam pa sem krenil na precej krajšo pešpot, ki pelje do Planinskega doma Vodice, kjer se poti srečata. Ne bom se hvalil, da sem prišel do koče pred njima, lahko pa omenim, da sem se neprivoščljivo režal, ko sta vsa mokra prišla pod streho. Tudi dež ju je ujel.

Miren in zaspan vzpon je tik pred koncem predramil kolega z akrobacijami čez moker hlod, pa se je kot že vse celi dan, tudi to dobro končalo. :)

Ena zelo posrečena odprava je bila tole. Več slik se vidi >tlele<. Sicer nismo naredil čist nč spektakularno-epskega ampak če greš na bicikl brez pričakovanj in vedoč, da bodo slej ku prej spremembe plana je potem vse OK. Ker 16ur pred starom sem bil še ziher, da grem sam. Pa si splaniram obisk ČrnFesta, potem pa krenem kar direktno proti Gorjancem. No, pa sem uro kasneje dobil dva klica in družbo in so se začeli prvotni plani sesuvat. In tako dalje...

Verjamem, da bo tudi v 2023 organiziran Žumberak Trail Run. Tisto soboto bom spet tle.

Tura, ko gre vse po planu, je pač dolgočasna tura. 
(do naslednjih butastih modrosti :) )

Velika Majhovka

Petega februarja sem težil na TW z "LiDAR Slovenije :O Če jutri ne bom vsaj ene nove jame na terenu našel, potem pač nimam pojma."

Pa sem na sprehodu zagledal precej velik vhod v kamniti steni. Ker na katastru jam na tej lokaciji še ni zabeležene jame, smo jo šli s kolegi jamarji raziskati.

 

Strokovnjak za širjenje ožin Mič, je opremil brezno vse do dna in ko smo pregledali vse možne prostore, se začnejo meritve.

Anži je tokrat poskrbel na natančno izmero z laserskim metrom in sinhronim prenašanjem podatkov na pametni telefon, kjer že kar sproti urejaš podatke in še rišeš jamo. Na koncu samo še detajliziraš skico, jo preneseš v merilo in že imaš narejen tloris ter iztegnjeni prerez jame.

Za zaključek pa pridejo na vrsto še zapisniki. Te dobiš že kot predlogo in samo izpolnjuješ vsesorte podatke (A zapisnik - osnovni podatki, C zapisnik - zemljevid z označeno lokacijo jame, E zapisnik - načrt jame v prerezu in tlorisu, F zapisnik - slikovni material, pa še ene par posebnih zapisnikov obstaja). Zapisnike oddaš na Kataster Jamarske zveze Slovenija, kjer preverijo vsebino in ko je vse OK, se dokumentacija pojavi prosto dostopna na spletni strani.

Tako približno potekajo dogodki od odkritja do registracije nove jame.

Pri tejle zgodbici so sodelovali člani Jamarskega kluba Novo mesto:
Mitja Remih je opremil in razopremil brezno in bil ves čas prijeten mentor.
Zdravko Bučar je dostavil dodatni prepotreben štrik.
Anže Tomšič je izmeril jamo in zrisal načrt.
Marko Pršina je poslikal dvorano z jezerom za knjigo Dolenjski Kras 8.
Borivoj Ladišić pa mi je popravil vse napake, ki sem jih natresel v zapisnikih.
Men je bilo tole vse prvič, taku da nič čudnega za kikse. Ampak je bila pa fajn izkušnja.

Hvala vsem jamarjem in jamarki, da je nastal tale zapis ;) 

Ob prvem obisku jame je nastal tale video:

Ko smo razopremili brezno se je pa še tole posnelo:

Nekaj več slik pa je na tejle povezavi.