Žumberak Trail я̶̶υ̶̶и̶̶ ŠATL 2022

Začelo se je ... počas. Ob 6ih smo bili sicer že vsi trije na meji, a se je začel kafe kuhat, pa fruštkal smo in zatorej šele malo pred sedmo startali. Tokrat gresta dve žrtvi z mano. Bojč in Davor. Dejmo probat do kje bomo prišli. :D

Zelo kmalu smo bili na trasi Ultra Trail Run in takoj opazim nove krasne zastavice, ki označujejo tudi našo celodnevno popotovanje. Prvi spust po vlaki je bil kanček lepši kot lansko leto. Kar samo pomeni, da vodni kanali niso tako globoki. Nadaljevanje po najlepši singlci preseneti s podrtim drevesom ter zaraščenostjo. Nekdo se bo moral s škarjami in klukcem sprehoditi. Bi nam pasalo :) 

Nadaljujemo mimo razlagalne table kjer preberem, da so v tej cerkvi našli najstarejšo svilnato "pahuljo" na Hrvaškem in jo tri leta restavrirali. Če bi kej televizijo gledal, bi jo samo s Pervolom opral in bi bla ku nova. 🤷‍♂️

Prečimo potok, kjer se napojimo z vodo, nakar kot vedno sledi vzpon. Ker trejli se pač v potočku končajo. In ker se rajši vozimo po grebenu kot dolini, smo krenili spet gor. V vasici Kalje je tudi letos okrepčilna točka, kjer nam ponudijo hrano in pijačo ter izvemo, da je prvi tekač že prišel v Jastrebarsko!!! Mi pa smo nekje na 1/2 trase :)

Spust in pridemo v Slapnico do Draganovega mlina. Epski plac. Pavza. Davor iz ruzaka vleče nož, klobaso, krompir, Bojč si že pripravlja plac da se bo ulegel ... jap, težku se je bilo ponovno na bicikl spravt. :)

Lanskoletne fukovne se ne pozabi, tako da smo letos proti naslednjemu vrhu krenili po cesti. Pa tudi ta ni bila kratkotrajna, tako da so se vmes že začeli pojavljati prvi dvomi o našem celodnevnem kolesarjenju. Ura je bila poldne. Pred nami pa še pol dneva. Jst verjamem, da bi nekaku prepričou uni dvej lenobi v nadaljevanje ampak sta ščasoma prišla do signala in začela brskat Google Maps. Ko sta vidla kako daleč je še Jastrebarsko, sem bil skoraj tepen, a sta še hitreje našla gostilno v bližini in pozabila na tegobe. Domačini so mi sicer lansko leto zatrjevali, da ni nobene gostilne blizu, pa je Bojč hitro našel številko in poklical ter najavil naš obisk čez uro.

Vzpon na 800 m n.v. je tako minil mirno, saj smo vedeli da je to zadnji hrib do južne. Za finale smo tako pofural še za ene 4km preveč dobrih siglc po grebenu in zaključili spust praktično pred Šumski Dvor. Čisto veselje Vam povem. Krasen plac z razgledom, prijetna postrežba, pa dobru smo jedli in pil. In smo ratali leni. Pa rakije so zagrabile. In sta Bojč pa Davor začela šatl iskat, kelnarca je pa tud hitro našla domačina, ki nas je bil za nekaj 10€ pripravljen zapeljat do Sošic. Razstavimo in zložimo bicikle v Doblota, ruknemo še ene dvej rakiji, pol je bil pa tud šofer že pri nas in smo krenili. Skoraj uro smo vozili. Umrl bi, če bi šli na žgance nazaj :D 

Zakaj smo se pošatlali samo do Sošic? Tud sam ne vem. Sumim pa, da sta unadva slišala omembo, da je v Sošicah fajn gostilna, 100m naprej pa zadnji šank preden zaplezamo v hosto, ki nas potem obdaja vse do avta. Pa smo zato pri "Radiću" probal še odličen domači narezek suhih mesnin, pa vino in rakijo imajo tudi bogousko.

Popoldanske nevihte na Slovenski strani meje smo počasi pozabili spremljati, tako da nas je presenetila ploha, pa smo moralo še malo dlje ostati pod streho in smo dočakali mrak, ko smo se le začeli vzpenjati proti avtu.

In ker ta del Žumberka že kar poznam smo v breg krenili po bližnjici. Aha, ne. Bojč pač ne zaupa mojim preveč lepo zvenečim opisom vzpona, tako da sta z Davorjem izbrala čist položno in veliko daljšo traso ampak ne moreta pa rečt, da ju nisem opozoril na to. :D Sam pa sem krenil na precej krajšo pešpot, ki pelje do Planinskega doma Vodice, kjer se poti srečata. Ne bom se hvalil, da sem prišel do koče pred njima, lahko pa omenim, da sem se neprivoščljivo režal, ko sta vsa mokra prišla pod streho. Tudi dež ju je ujel.

Miren in zaspan vzpon je tik pred koncem predramil kolega z akrobacijami čez moker hlod, pa se je kot že vse celi dan, tudi to dobro končalo. :)

Ena zelo posrečena odprava je bila tole. Več slik se vidi >tlele<. Sicer nismo naredil čist nč spektakularno-epskega ampak če greš na bicikl brez pričakovanj in vedoč, da bodo slej ku prej spremembe plana je potem vse OK. Ker 16ur pred starom sem bil še ziher, da grem sam. Pa si splaniram obisk ČrnFesta, potem pa krenem kar direktno proti Gorjancem. No, pa sem uro kasneje dobil dva klica in družbo in so se začeli prvotni plani sesuvat. In tako dalje...

Verjamem, da bo tudi v 2023 organiziran Žumberak Trail Run. Tisto soboto bom spet tle.

Tura, ko gre vse po planu, je pač dolgočasna tura. 
(do naslednjih butastih modrosti :) )

Velika Majhovka

Petega februarja sem težil na TW z "LiDAR Slovenije :O Če jutri ne bom vsaj ene nove jame na terenu našel, potem pač nimam pojma."

Pa sem na sprehodu zagledal precej velik vhod v kamniti steni. Ker na katastru jam na tej lokaciji še ni zabeležene jame, smo jo šli s kolegi jamarji raziskati.

 

Strokovnjak za širjenje ožin Mič, je opremil brezno vse do dna in ko smo pregledali vse možne prostore, se začnejo meritve.

Anži je tokrat poskrbel na natančno izmero z laserskim metrom in sinhronim prenašanjem podatkov na pametni telefon, kjer že kar sproti urejaš podatke in še rišeš jamo. Na koncu samo še detajliziraš skico, jo preneseš v merilo in že imaš narejen tloris ter iztegnjeni prerez jame.

Za zaključek pa pridejo na vrsto še zapisniki. Te dobiš že kot predlogo in samo izpolnjuješ vsesorte podatke (A zapisnik - osnovni podatki, C zapisnik - zemljevid z označeno lokacijo jame, E zapisnik - načrt jame v prerezu in tlorisu, F zapisnik - slikovni material, pa še ene par posebnih zapisnikov obstaja). Zapisnike oddaš na Kataster Jamarske zveze Slovenija, kjer preverijo vsebino in ko je vse OK, se dokumentacija pojavi prosto dostopna na spletni strani.

Tako približno potekajo dogodki od odkritja do registracije nove jame.

Pri tejle zgodbici so sodelovali člani Jamarskega kluba Novo mesto:
Mitja Remih je opremil in razopremil brezno in bil ves čas prijeten mentor.
Zdravko Bučar je dostavil dodatni prepotreben štrik.
Anže Tomšič je izmeril jamo in zrisal načrt.
Marko Pršina je poslikal dvorano z jezerom za knjigo Dolenjski Kras 8.
Borivoj Ladišić pa mi je popravil vse napake, ki sem jih natresel v zapisnikih.
Men je bilo tole vse prvič, taku da nič čudnega za kikse. Ampak je bila pa fajn izkušnja.

Hvala vsem jamarjem in jamarki, da je nastal tale zapis ;) 

Ob prvem obisku jame je nastal tale video:

Ko smo razopremili brezno se je pa še tole posnelo:

Nekaj več slik pa je na tejle povezavi.

ZASAVjE TRAiLs

Bilo je nekaj variant. Na koncu pa smo se zmenil', da gremo zadnji oktobrski vikend 2021 v Zasavje.

Petkov popoldanski odhod sem zajebal, a ne vem več zakaj točno, tako da sem v soboto zjutraj sam krenil iz Dolenjske. Na gradu Bogenšperk me je že na spustu proti Savi presenetila mnogo gostejša megla, kot na naši strani. Na cesti Litija - Zagorje pa še 20min zapora ceste zaradi spravil lesa z žičnico. Tako, da sem tudi sobotni načrtovani prihod v Zagorje zamudil skoraj za uro.

V Cilenca trail centru pa sta me že čakala Bojč in Rookie Of the Year. Pa ne nestrpno, ker je bilo vse zamegljeno, vlažno, hladno, ma nikakvo.

Se nekam zbegano rihtano, da bomo šli na bicikl, a se še taprav cajt spomnimo najbulše ideje. "Megla je samo po dolin. Javor trail center nad Trbowlami, pa je na vrhu hriba. Dejmo it nad meglo furat!"

 

Rečeno, spakirano, storjeno. Čez 25min smo bili vsi trije nasmejani do ušes. Nad meglo smo prišli in na sonce ter rahel vetrič. Bogousku.

 

Za ogrevanje smo se spustili po res lušnem flowu Elica. Nazaj grede smo kužita Nanota pustili v kombiju, da je eno odspal in porehabilitiral, mi smo šli pa še ostale trejle probat. Garaža in Jelovica sta vrhunska trejla. Čist nasmejani smo prišli do konca in se začeli vračati po zahodni varianti vzpona. Sprejemljivo kratek vzpon in že pičimo pa trejlih Javor in Poseka. Vrhunska sta. Pa še epske jesenske barve so se kazale po gozdovih. Kr kičastu. In ker sta možni dve opciji vzpona, smo tokrat izbrali vzhodno varianto.

Lep dan smo izkoristili še za malco iz dekce na travniku, potem je ostalo pa še dovolj časa. Malo sta me čudno gledala, a ker se nista veliko upirala, smo se spustili še po Lovskem trejlu, ki je pa tudi noro posrečen in spet čisto drugačen od trejlov v parku.

 

Na vrh in do avtomobilov smo se vrnili v mraku in tako bi rekel, da smo izkoristili dan do konca.

In ker je bil plan naslednji dan furat v Cilenci, smo se odpravili proti dolini in še v hribu naleteli na gostilno Bigman in se kvalitetno najedli. V Zagorju je pa bife Hilman tik ob Cilenci in bližnje sosede je pač kulturno obiskati. Potem je bilo pa k'r naenkrat jutro. :O 

Ker jutranje poležavanje v spalki ves zlomljen v avtu pač odpade, smo se prec po kafet k'r u asfaltni hrib zagnal. Vsled temperaturne inverzije je bila to spet pametna odločitev. A še preden smo do vrha prišli je že začelo pihat ku satan in so šle prijetne temperature nekam na jug. Mi pa dalje mimo kmetije na samem, z glasnim in ogromnim šarplanincem, vse do začetka epskega trejla. Na TrailForksu je označen s črno barvo in je na nekaj mestih res zaprt in strm ampak to mi je čist hudu furat. Pa dolg trejl je. Je pa to neka stara grebenska pešpot, ki te pripelje v park Cilenca Trails.

 

Cilenca trejli so spedenani u piko. Še listje je bilo na frišno spihano. So pa trejli tako zelo flowni, da so meni dolgočasni. Jebiga, ne bi smel pred tem odpeljati najbulši trejl :D

 

Vzpon do trejlov je kar kulturen in ni predolg, sploh pa ni dolgočasen, saj nas je nizko preletaval helikopter z bližnjega letališča. Ob parkingu pa iz avtomatov za tople napitke, pijačo in hrano, še muska špila. Samo še kelnarca fali, pa bi do noči ostali. Tako pa smo se v zgodnjih popoldanski urah ustavili, pospravili bicikle in poležavali na soncu do večera. Aja, pa ležalnike imajo tudi v Cilenca Trails.

 

Tale vikend je pač ratal tako dobro, da se ga bo probalo še kdaj ponovit.