Snejg u 2023

-Zima brez snega po dolin?
-2019, 2020, 2021,...
-Ne tu. Mislu sm, kakšna je tu zima brez snega?
-Nikakva.

Štiri sezone zaporedoma nismo imeli taprave zime, letos smo pa le fasal krasne pogoje. A vse skup se je začelo zelo klavrno zame. V nedeljo smo fural bicikl po najbulših stezicah v Trailandiji, v pondelk zjutrej sem pa obležal in bil čist brez energije. Zunaj se je pa ohladilo in dež je prešel v sneg. Šele v petek sem nekako prišel k sebi in začel tudi po pisarni hamlat, vleklu me je pa na teren, kjer bi že znali biti dobri pogoji tudi po hosti.

Gače so prefural po dolgem in počez vse do Sredje vasi že prve dni ceuca, tako da sem sobotno jutro samo produžil proti Belim Stenam. Vrhunsku. Že ko sem iz avta stopil, je bila splužena cesta vsa ledena, po travnikih do gozda pa puhek. V gozdu pa strm breg, preveč snega za hodt, pa še pihalo je. Ene parkrat sm se skor že obrnu in mislu it nazaj, ker sem bil fertik. Nobene moči. Par korakov in sem pavziral. Kateru teslu penzionersku. No, potem sem se spomnil, da sem štiri dni ležal in čist nič jedel, tako da mi je blu skorej mau lažje it do vrha. Tehničnu gledanu, pa sem bil zihr lažji, kot pred ležanjem. 

Na vrhu Belih Sten je na muč pihalo in odnašalo sneg, da tud pogledat nisem mogel proti dolini. Potem pa očala in čelada, pa padeš v en mirnejši svet, ko ti sneg meče v glavo, men je pa samu smešnu dobru, ko sem opazil hud greben in se spustil po njem. Kater krompir sem imel. Trofu sem redko poraščen, strm, pa še razgiban greben vse do travnika v dolini. Snega pa čisto dovolj za normalno bordanje po hosti. Hudu.

Potem pa se je zgodil nov ponedeljek, ko je usipalo drugo rundo snega. V torek so bile le glavne ceste splužene, ostale gozne in malo višjeležeče pa še ne. Smo pa v sredo potem z Bojčem in Simitom krenil pogledal na Trdinov vrh. Padalc je prinesel dan prej z vrha info, da je zgoraj dobr meter snega. Meni je bilo pa prec jasno da so to pogoji, ko treba najbulšo poseko na Gorjancih pofurat. Pa smo rabili tri ure, da smo prišli do vrha in šele ob štirih začeli s spustom. Razen kar slabe vidljivosti v nizki oblačnosti, je bilo vse ostalo bogousku. Skorej ni za verjet, da imamo doma taku dobro situacijo. Ker poseka je že ene dve leti, pa jo mlado rastje še ni preraslo. Ko smo prišli na začetek strmine je Simi nekam potiho prijavil: "To je prestrmo!". No, minuto zatem je pa vriskou in se smejou do ušes.
Na koncu spusta smo padli na nespuženo cesto in začeli povratek proti koči Gospodična. Tako počasi smo se vlekli, da nas je trdna tema ujela, a nič ne de, ker je bil spust res vrhunski.

Petek zvečer sem zgolj skočil preveriti cesto proti Žagi Rog. Splužena, a na ozko in še ledeno je vse. Obeta se zanimiv sobotni izlet. :)

Tragikomične situacije so se vrstile že kr od jutranjega starta, ko kolegi s 4x4 vozili ob dogovorjeni uri pošljejo sporočilo "Pridem kasneje, sam.", do rabutanja drv sredi hoste iz zaklenjene drvarnice, ter kurjenja ognja na neprimernem mestu. Če pa vso to aroganco damo na stran, je bil pa spet vrhunski dan. Ker proti Velikemu Rogu še ni bilo nobene gazi, sem začel "trasirati" po svoje. Najprej gre gaz do potencilnega brezna (še ni raziskano), potem pa še mimo jame na južnem pobočju Roga. Ker sta zadevi tik ob pešpoti, a ravno toliko stran, da se ju navadno sploh ne opazi. Do vrha sem potem prišel relativno enostavno, ker je sneg lepo nabit in se ni veliko udiralo pri hoji. Je bila pa hoja po gozdovih te dni kar malo strašna. Veje so se lomile pa tudi cela drevesa so se ruvala pod težo snega ter dodatnega ivja, ki je nastajalo v hladnih dneh z nizko oblačnostjo. Kr epsko lepa scena drgač.

Med spustom z vrha pa sem srečal še ostalo ekipo in smo skupaj odfurali skoraj do Štufne. Čist hude snežne razmere in fajn hosta za bordat.

U bistvu je taku dobru, da smo že kar takoj sklenil, da jutri zjutraj ponovimo vzpon in spust na Veliki Rog. In ob 8:30 sva bila v Podturnu z Maretom. 🤷🏻‍♂️ Vse manj razumem ampak na hribu so pogoji in sva šla. Prvo rundo sva se spustila z vrha v JV smeri, mimo jame in brezna. Drugo rundo pa direktno proti Štufni in nazaj do avtomobila, ki je bil zopet pod Rugarskimi klanci. Če bi imela še kej moči, bi šla še enkrat na vrh ampak ni šlu. :)

Z novim tednom je prišla odjuga, pa sem vseeno skočil v torek popoldne na Gorjance. Krasni razgledi, fajn temperatura, le sneg je bil že gnil. Sem pa našel normalen sestop od konca poseke do ceste. Tako da se spet čaka dovolj snega, ker ta poseka je res majka.

Ker sem se med tednom zarekel in jamarjem obljubil, da grem pod zemljo v soboto, sem potem cel dan klel, a smo na koncu dneva naredili en ornk preboj v ožini in prišli v velike prostore, tako da se je sobota krasno rešila. Ostala je pa še nedelja, spet zelo topla in oblaki so bili napovedani. Vseenu bom skoču na Cerk, pa kar bo bo. Aja, pa Mičo mi je krplje posodu za probat. Tud zato me na sneg vleče. Ne pa v podzemlje. :)

V vasici Ravne se začne markirana pešpot na Cerk. In gaz je bila že tako uhojena, da mi je bilo skoraj žal, da imam krplje. Skoraj. Ker sem kasneje skrenil s pešpoti in obiskal tri potencialne jame. No, nobena ni zares jama. Neke brezvezne doline oz zasuti udori. Ampak krplji delajo dobro in hoja je enostavna tudi po celmu snegu. Na vrhu Cerka pa sem imel sonce in skoraj pomladanske razmere v zavetju. Na sapi je bilo pa kr sporno. Grem dol. Ampak kje. Kamorkoli gledam vidim previsne skale, tako da sem malo bluzil naokoli in le našel nek zasilen prehod. Ampak naslednjič bom šel kje drugje. No, potem je pa doline konstantno strm teren z redkimi drevesi. Da pa ni bilo vse najbulš, je pa seveda odjuga poskrbela, tako da je bil sneg že kr ogabno moker. Na Cerk še pridem. Ker je hud potencial, sumim pa da še nism najdu najbulše linije. :)

Pomladansko vreme je v naslednjem tednu pobralo sneg in se je že bicikl vozilo za bajto. Do nedelje 26.februarja. Ker dopoldne sem šel pa že spet na frišn sneg. Čez noč ga je nametalo. V Srednji vasi sem ga gazil pod kolenom, na vrhu Gač pa ornk čez koleno. Med vzponom sem srečal še soimenjaka na spliboardu in sva potem skupej krenila u hrib. Močan veter naju je potem takoj spodil z vrha, snežni pogoji do doline so bili pa skorej neverjetno dobri. Prejšni dan je bilo kopno! Danes pa puhek. 🥰

Ha, ku že mislš da je fertik s frišnim snegom, ga sred' tedna vrže še nekaj novih centimetrov. In ker sem dobil čist nove krplje, je seveda treba na teren. Z Mičotom sva skočila na vrh Svetga Petra. V dolini je močna odjuga že popoldne topila sneg. Pa tudi zvečer se ni baš nekej hladilo. Šele na 800m n.v. se je začel suh sneg. Na 888 je bila pa še čist taprava zima. Iiiiiin ... se mi zdi da smo zaklučl zgodbice s frišni snegom za en cajt.

Tehle par dni snega po lokalnih kucljih je bilo čudovitih. Cenim. Sploh ker se dogaja poredko. Zadnje omembe vredno leto je bilo 2018. Ampak tisto leto je bilo v bistvu nerealno za dolensko in skorej ne bi smelo šteti. :)

Nekaj več slik pa na POVEZAVi.

Dolenjski TiSOčAKi

Meni se zdi, da sem na staremu forumu »Tabla«, prvič opazil debato Dolenjski tisočaki. In šele leta 2016 sem se ponovno spomnil na to turo, tako da sem jo v tretjemu poskusu odvozil (slike s komentarji so na FaceBook). Nakar gobcam sodelavcu, da sem odpeljal "Dolenjske tisočake" in fašem:
"Kaj pa Kum? Na Kumu si bil? Ker vse kar je desno od Save, je Dolenjska!"
"Pi**a ti ma*r*a, a mi moraš res že prec drug' dan zjebat znanje?!"

 

V glavnem. Pozabil sem na to. Potem sem se pa enega lepega pomladnega dne v 2019 spet spomnil in bil ob štirih zjutraj na biciklu. Iz Soteske direktno, kar se le da, proti Kumu. Krasno se je voziti čez podeželja na lep sončni dan, ko je veliko ljudi zunaj in si ob srečanju vzamejo čas za debato in počitek od dela. Od čebelarke, slikarja, kosca, do vaških posebnežev. Samo ena na hitro: ata naroči ledeno pivo v popoldanski vročini. On sedi v senci, pivo postavi na sonce in ga greje. Ko ni več rosce na kozarcu, pa pije. »Pa zakaj?«, mi ni bilo jasno. »Ker samo tako, ga ne spijem prehitro.« in se reži. Kelnarca zavija z očmi: »Če pivo ni iz hladilnika ga ne mara. Vedno mora biti mrzlo. Potem ga pa greje.«

 

Na Kum sem pririnil dve uri pozneje, kot sem predvideval. Ker sem izbral zelo direktno linijo gibanja, sem hitro nabiral višinske metre, bližanje Kumu pa je bilo upočasnjeno. A ker so dnevi dolgi, ni bilo težave z vidljivostjo pri spustu do Zidanega mosta. Potem pa sem začel zbirati povezavo proti Novemu mestu. Pri Sevnici sem odvil stran od Save, prižgal lučko ter se bližal Gorjancem. Nočno kolesarjenje je bilo krasno. Tišina, vročine ni, če pa že srečam koga, je "dobre volje" :). Tako sem se pripeljal ob polnoči v Zbure, kjer sem večerjal z organizatorji proslave ob 70.letnici gasilskega društva. Dobro uro kasneje pa nisem imel poguma, da bi se ustavil še na veselici v Brusnicah, kjer se je rajalo na polno. Tako sem se premikal proti vzponu na Gorjance, kjer sem ob vznožju postal. Prestavljanje pozicije levo, desno, naprej, nazaj na kolesu, ni bila več rešitev. Rit me je že tako bolela, da sem lahko samo še rinil bicikel ali pa se ulegel in odspal za eno uro. Ob štirih sem šel počasi naprej in prišel na vrh kmalu po sončnemu vzhodu. Na hitro sem še pozdravil osebje v kočah na Miklavžu ter Gospodični ter se začel spuščati proti Semiču.

 

Sončno vreme, vroče postaja, bližam se domačim krajem kjer poznam že vsako stezico, pa še dva tisočaka moram obiskati. Grozno. Ko sem prišel v Vrčice, kjer je levo odcep za Mirno goro, motivacije ni bilo več. Demotiviran pa ne bom kolesaril po Kočevskemu rogu, ki zna biti že sam po sebi turoben/enoličen. In še na prenos svetovnega pokala v spustu iz Leoganga sem se spomnil … tako da je že jasno, da grem naravnost in pred računalnik poležavati. "Not great, not terrible." Mi je pa sedaj jasno, da moram naslednjič voziti kontra smer.

 

 

Avgust. Državni praznik. Ni planov. Pa z avto se mi ne ljubi voziti naokoli. Šest žitnih ploščic najdem po sobi in v avtu, natočim bidon vode, spakiram lučko in zarana začnem pedalirati v Kočevski rog. Za dobro jutro, mi pod vrhom Velikega Roga pohodnik moralizira o spornosti bicikliranje po pešpoteh. Čudovito jutro se je naredilo, še prvega tisočaka nisem dosegel, diham in poslušam. Ko je končal, sem mu mirno povedal, da bova naslednjič debatirala, ko se ne bo v središče gozda, na 1000m n.v., pripeljal z avto ter, ko bo kaj manj spornega za pomoč pri hoji uporabljal, kot pa palice s kovinsko špico. Pa srečno. [micdrop]

 

Na poti do Mirne gore sem srečal mlad par na kolesih in smo sprva skupaj vozili, se razšli, na koncu pa spet skupaj zaključili zadnje metre do vrha, kjer pa je bilo polno ljudi. Bežim, preden kakšno poznano faco srečam in se zavleče :). Sledi spust do Semiča ter prečenje do Gorjancev. Še postanek pri gostilničarju na Jugorju, ki vedno kakšne smešne ven meče, potem pa začnem loviti sončni zahod na vrhu Gorjancev.
Pri spustu z Gorjancev sem moral že lučko prižgati, ker je z zahoda prihajala oblačna gmota in se je hitreje stemnilo. A večino noči me je osvetljevala luna. Tokrat je bila noč zelo mirna. Skoraj preveč. Asfaltne ceste v soteski proti Sevnici kar ni bilo konca. Zna postati dolgočasno ko takole v temi, z lučko na glavi slediš beli črti, ki označuje rob vozišča. Nobenega prometa. Tišina. In potem opazim, da vozim po sredini ceste, a sploh nimam občutka koliko časa že? Pavza. Najdem bus postajo s klopjo, alarm naštimam čez 15min in horizontala. A očitno sem rabil zgolj za 10min zatisniti oči, saj sem bil buden in ponovno na kolesu že pred alarmom. Od Sevnice dalje je lepo urejena asfaltirana kolesarska pot. V Radečah, pred vzponom, pa sem imel idejo, da najdem nekaj za pod zob. Ura je 3:30. Mogoče imajo na železniški postaji kakšen avtomat s sendviči, bonboni, bilokaj … nimajo. Prevozim Radeče podolgem in počez ter na koncu le najdem avtomata s hrano. Prvi je imel mleko, drugi pa mlečne izdelke. Super bo tole si mislim, sir s čilijem ter jogurt zraven. Iščem kam vstaviti bankovec in ugotovim, da je plačilo možno zgolj s kovanci. Obrnem vse predalčke v ruzaku, seveda nimam niti enega kovanca. Kje dobiti drobiž ob 4:00? Nimam idej, pa sem se začel vzpenjati proti Kumu.

 

Ker je vzpon videti kar dolgo, sem si razlagal, da bodo vsaj nakloni zmerni. Ah kje. Pa še oblaki so se začeli sumljivo kopičiti nad mano in ob 5:00 se je ulilo. V bližini je bil kozolec, tako da sem ostal suh, le eno uro sem moral poskakovati pod streho, ker se je neugodno ohladilo in še pihalo je. A naposled sem le lahko krenil dalje in do vrha skoraj ni bilo več resnega dežja. Zadnji višinski metri so se nesramno vlekli, pa še hrano sem imel venomer pred očmi. Tako, da sem v planinski koči kar direktno povedal: “Cukr. Sladico. Karkoli od sladkega vzamem. Ene 3 porcije.”, osebje pa plane v smeh in povedo: “Včeraj smo imeli norišnico. Čisto vse so nam pobrali. Čakaj malo, da pogledamo kaj nam je sploh še ostalo … bodo jajca z ocvirki OK?”. Ne sprašujte. Seveda. Prižgi že tist’ plin. :)

 

V načrtu sem imel spust v Podkum in potem dalje proti Mokronogu ob potočku, a sem to že vozil predhodno in ne bom ponavljal v mokrih razmerah. Tako sem krenil v smeri Hrastnika in se vračal mimo gradu Bogenšperk in bil v popoldanskih urah doma ter uspešno zaključil tole traparijo. Nekaj dni kasneje, me sosed nagovarja, naj ga naslednjič obvestim in bova skupaj odpeljala ta krog … v šestem poskusu sem končno legitimno odpeljal tisočake, zakaj hudiča misliš, da bom to še kdaj poskušal?