PMODT

Peš po Meji Občine Dolenjske Toplice

Sreda, 01.04.2020
Zvečer sem se spomnil, da bi lahko za vikend obhodil mejo Občine Dolenjske Toplice. Pa enkrat bi prespal nekje v Kočevskemu Rogu. Ideje se rojevajo, ker smo fasali "prepoved gibanja izven občine".

Sobota, 04.04.2020
V ruzak vržem fotoaparat, nekaj žitnih ploščic, suhe marelice, 2,5L vode, oba telefona in grem. Star telefon uporabljam kot navigacijo in delam še GPS sled. S tanovim bom pa testno samo slike in video delal, da vidim kje bom z baterijo ter kakovostjo materiala na koncu vikenda.

7:30 sva se z Mitjatom srečala v Drenju in krenila nad Grmadarja do občinske meje. Potem pa direktno proti škalam pod Plešivico. Hud sonček na škalah in razgled na Sveti Peter. Letiva dalje proti Kulovim Selam, kjer se nama prvič zalomi z orientacijo in izgubiva sledi meje. Malo bluziva, najdeva označbe in nadaljujeva proti padalskemu vzletišču. Kar je narobe, a ker poznam strme terene pod nama, bi bilo glupo se spustiti direktno po meji ter riskirati, da v sproživa kakšno skalo proti vinogradom in dolini. Na padalskemu vzletišču počiva skupinica možakarjev, meni se pa malo stemni, ko v daljavi opazim kje so Gače in kam morava danes še pripešačiti. :D

Občinska meja je lepo vidna ter označena vse do prehoda Črmošnjiške doline. Tu pa nastopijo prve težave. Teren je strm in zelo gost z mladim bukovjem. Oznak meje ne najdeva. Pojavijo se prve bolečine v kolenih. Niti ne utrujenost ampak čutiš, da kolena trpijo. Teren se naposled spremeni v gozd z visokimi drevesi in lepo preglednostjo, tako da sva še pred nočjo prišla v kamp, ki sva ga imela na jugu občine.

Več kot polovica poti je za nama. Meso in zelenjavo sva zavila v folijo, zraven zmetala še krompir ter vse skupaj pokrila z žerjavico. Vrhunska večerja je bila tole ob pol enajstih zvečer. Spanje v dolinici obdane s snegom na 950m n.v., a obrnjen proti ognju, ki je celo noč prijetno grel ...

Nedelja, 05.04.2020
... ptički pojejo, veter maje krošnje jelk, ki so rdeče obarvane od prvih sončnih žarkov ... scat moram it. Jutro je, kar pomeni da bo treba še fruštkat, spakirati kamp in začeti pešačiti proti domu. Hudiča, v kakšno traparijo sem se to podal, se nočem sploh spraševati, ko se vstanem in so noge še bolj čudne kot zvečer. Nisem jaz pohodnik vidim. Kolena niso taprava. :)

Pol ducata jajc v žerjavko za 6 minut, odgrneš, dva eksplodirata, ostali so krasno kuhani. Še ogenj pogasiva s snegom (enkrat je kolegom že uspelo hosto zažgati #plešivca) in kreneva proti najbolj južni točki občine. Neimenovani, 1025m visok hrib. Včasih je bila tu verjetno košenica, danes pa samo še čežam, visoke bukve ter nekaj trave v okolici. Lep hrib. Spremeniva kurz, nakar sledi precej dolga ravna špura proti severu, čez Veliki in Mali Rog do Svetega Petra. Verjetno najlepši odsek meje, a je hkrati tudi najpočasnejše gibanje po zahtevnemu terenu. Globoke doline, velike skale, podrta drevesa, brezpotje, ...

Še malo naložim? Razgled na celo Slovenijo z vrha Velikega Roga, krasne košenice na Rdečem Kamnu, ogromna jasa Kunč, par kilometrov hoje ob eni največjih obor pri nas, orjaške jelke v notranjosti Kočevskega roga, vonj požaganih iglavcev, ... nekaj detajlov se vidi na fotografijah in v filmu. Za vse ostale, bo treba pa gojzarje obut' in en sprehod planirat. :P


Na zadnji hrib sva računala prihod v popoldanskih urah, a je sonce že zahajalo, ko sva dejansko prišla na 888. Mešani občutki. Ker sva oba s kolegom že precej blizu invalidu, glede kolen. Bolijo. Neugodno je. Pred nama pa je 700m spusta naravnost proti Krki. Strmina je pa za turno smučanje primerna. A sva preživela tudi to, pa tudi kolen še ne bo treba menjati. :D

Nekaj časa se spet ne bom šel pohodništva. Dokler ne pozabim vseh tegob. :) Pa ker imam kolo. In kolo je luksuz. Ker sediš in potuješ. Pa na spustu, kolena čisto nič ne trpijo. In tukaj je zame največja razlika. S kolesom je spust nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi na potovanju. Ko pešačim je pa dolina ena sama muka.



Prvi dan sva prehodila 38km v 12ih urah. Drugi dan pa 28km v 11ih urah in pol. Skupaj 66km in 3000 višinskih metrov. Če bi traso razdelil na tri dele in dvakrat prespal, bi imel pa čas pogledati tudi vse jame, brloge in ostale stvari, ki sem jih opazil a se časovno res ni izšlo, da bi vse pofirbcal.

V tale krog sem se podal brez pričakovanj. In samo še enkrat več lahko rečem, da je res fino bluzit po nepoznanih terenih, ker imamo izredno lepo naravo.

(album slik pa => Google Photos)

mjuzik: Futurski - Weird (Emotional Tourist 2019)

Podzemlje

Zakaj hodim v jame? Ker jih imam za bajto. Pa ker imamo v Sloveniji hud kataster jam, žal brez foto materiala, jst sm pa firbčen.

Najbližja mi je oddaljena manj kot km in smo jo že kot mulci prešnofali, a dalje po rovu ne gre iti, ker je zasut. Menda se je usulo ob gradnji glavne ceste "partizanka".

Prva večja jama mi je oddaljena uro hoje. Na vrhu planote nad levim bregom Krke so kar tri ogromne dvorane, znane kot Velika Prepadna. Lepa jama in enostavna za gibanje, le dostop do vhoda je zajeban. Jaz sem se že dvakrat obrnil. Prvič, ko je bilo vse mokro in blatno, drugič ko je začel padati dež in je zmrzoval na skalah. Drsalnica. Strmina. Previs. Adijo. :)

Sicer pa v jame najraje zaidem, kadar so temperature ozračja najnižje ali pa najvišje. Jame pa držijo konstanto temperaturo. Nekje od 8 do 10stC. In mi je kar noro, ko se spuščam iz 33stC v podzemlje na 10stC. Lani, me je po dveh urah v jami začelo zebsti. Potem pa lezem počasi iz jame v soparen večer in še vedno 30stC ozračje. Vse cunje dol, pa me je še vedno oblivalo. :D

Že pred leti sem videl slike kolegov, ki so smučali v Ledeno jamo na Kunču. Ker pa ni več taprave količine snega, da bi lahko to ponovil na snowboardu, sem se spomnil na bicikl. Maretu in Roži pa tudi ni bilo treba dvakrat razlagati zadeve in že smo se vozili pod zemljo. :)


Več ali manj pa so te prosto dostopne jame že raziskane ter izmerjene. Pa tudi zapisanega je že veliko. Krasne opise sem tako našel tudi v temu 300 strani dolgemu pdf-ju "SPAHA nad Brezovico pri Predgradu skozi čas - prazgodovinska poselitvena točka in njen pomen".

Kadar sem sam v jami, mi je dolgočasno snemati. Ko imam družbo, pa nastanejo video posnetki. Prvič. Moram še naštudirat tole svetlobo in FPSje, da se ne vidi "migetanje" svetlobe.
Zadnjo sliko sem pa Roži sunu. Ker zna slikat. Men' se zgolj včasih kej posreč. :D

mjuzik: Blu Samu - Nathy [MOKA 2018]

Dolenjski TiSOčAKi

Meni se zdi, da sem na staremu forumu »Tabla«, prvič opazil debato Dolenjski tisočaki. In šele leta 2016 sem se ponovno spomnil na to turo, tako da sem jo v tretjemu poskusu odvozil (slike s komentarji so na FaceBook). Nakar gobcam sodelavcu, da sem odpeljal "Dolenjske tisočake" in fašem:
"Kaj pa Kum? Na Kumu si bil? Ker vse kar je desno od Save, je Dolenjska!"
"Pi**a ti ma*r*a, a mi moraš res že prec drug' dan zjebat znanje?!"

 

V glavnem. Pozabil sem na to. Potem sem se pa enega lepega pomladnega dne v 2019 spet spomnil in bil ob štirih zjutraj na biciklu. Iz Soteske direktno, kar se le da, proti Kumu. Krasno se je voziti čez podeželja na lep sončni dan, ko je veliko ljudi zunaj in si ob srečanju vzamejo čas za debato in počitek od dela. Od čebelarke, slikarja, kosca, do vaških posebnežev. Samo ena na hitro: ata naroči ledeno pivo v popoldanski vročini. On sedi v senci, pivo postavi na sonce in ga greje. Ko ni več rosce na kozarcu, pa pije. »Pa zakaj?«, mi ni bilo jasno. »Ker samo tako, ga ne spijem prehitro.« in se reži. Kelnarca zavija z očmi: »Če pivo ni iz hladilnika ga ne mara. Vedno mora biti mrzlo. Potem ga pa greje.«

 

Na Kum sem pririnil dve uri pozneje, kot sem predvideval. Ker sem izbral zelo direktno linijo gibanja, sem hitro nabiral višinske metre, bližanje Kumu pa je bilo upočasnjeno. A ker so dnevi dolgi, ni bilo težave z vidljivostjo pri spustu do Zidanega mosta. Potem pa sem začel zbirati povezavo proti Novemu mestu. Pri Sevnici sem odvil stran od Save, prižgal lučko ter se bližal Gorjancem. Nočno kolesarjenje je bilo krasno. Tišina, vročine ni, če pa že srečam koga, je "dobre volje" :). Tako sem se pripeljal ob polnoči v Zbure, kjer sem večerjal z organizatorji proslave ob 70.letnici gasilskega društva. Dobro uro kasneje pa nisem imel poguma, da bi se ustavil še na veselici v Brusnicah, kjer se je rajalo na polno. Tako sem se premikal proti vzponu na Gorjance, kjer sem ob vznožju postal. Prestavljanje pozicije levo, desno, naprej, nazaj na kolesu, ni bila več rešitev. Rit me je že tako bolela, da sem lahko samo še rinil bicikel ali pa se ulegel in odspal za eno uro. Ob štirih sem šel počasi naprej in prišel na vrh kmalu po sončnemu vzhodu. Na hitro sem še pozdravil osebje v kočah na Miklavžu ter Gospodični ter se začel spuščati proti Semiču.

 

Sončno vreme, vroče postaja, bližam se domačim krajem kjer poznam že vsako stezico, pa še dva tisočaka moram obiskati. Grozno. Ko sem prišel v Vrčice, kjer je levo odcep za Mirno goro, motivacije ni bilo več. Demotiviran pa ne bom kolesaril po Kočevskemu rogu, ki zna biti že sam po sebi turoben/enoličen. In še na prenos svetovnega pokala v spustu iz Leoganga sem se spomnil … tako da je že jasno, da grem naravnost in pred računalnik poležavati. "Not great, not terrible." Mi je pa sedaj jasno, da moram naslednjič voziti kontra smer.

 

 

Avgust. Državni praznik. Ni planov. Pa z avto se mi ne ljubi voziti naokoli. Šest žitnih ploščic najdem po sobi in v avtu, natočim bidon vode, spakiram lučko in zarana začnem pedalirati v Kočevski rog. Za dobro jutro, mi pod vrhom Velikega Roga pohodnik moralizira o spornosti bicikliranje po pešpoteh. Čudovito jutro se je naredilo, še prvega tisočaka nisem dosegel, diham in poslušam. Ko je končal, sem mu mirno povedal, da bova naslednjič debatirala, ko se ne bo v središče gozda, na 1000m n.v., pripeljal z avto ter, ko bo kaj manj spornega za pomoč pri hoji uporabljal, kot pa palice s kovinsko špico. Pa srečno. [micdrop]

 

Na poti do Mirne gore sem srečal mlad par na kolesih in smo sprva skupaj vozili, se razšli, na koncu pa spet skupaj zaključili zadnje metre do vrha, kjer pa je bilo polno ljudi. Bežim, preden kakšno poznano faco srečam in se zavleče :). Sledi spust do Semiča ter prečenje do Gorjancev. Še postanek pri gostilničarju na Jugorju, ki vedno kakšne smešne ven meče, potem pa začnem loviti sončni zahod na vrhu Gorjancev.
Pri spustu z Gorjancev sem moral že lučko prižgati, ker je z zahoda prihajala oblačna gmota in se je hitreje stemnilo. A večino noči me je osvetljevala luna. Tokrat je bila noč zelo mirna. Skoraj preveč. Asfaltne ceste v soteski proti Sevnici kar ni bilo konca. Zna postati dolgočasno ko takole v temi, z lučko na glavi slediš beli črti, ki označuje rob vozišča. Nobenega prometa. Tišina. In potem opazim, da vozim po sredini ceste, a sploh nimam občutka koliko časa že? Pavza. Najdem bus postajo s klopjo, alarm naštimam čez 15min in horizontala. A očitno sem rabil zgolj za 10min zatisniti oči, saj sem bil buden in ponovno na kolesu že pred alarmom. Od Sevnice dalje je lepo urejena asfaltirana kolesarska pot. V Radečah, pred vzponom, pa sem imel idejo, da najdem nekaj za pod zob. Ura je 3:30. Mogoče imajo na železniški postaji kakšen avtomat s sendviči, bonboni, bilokaj … nimajo. Prevozim Radeče podolgem in počez ter na koncu le najdem avtomata s hrano. Prvi je imel mleko, drugi pa mlečne izdelke. Super bo tole si mislim, sir s čilijem ter jogurt zraven. Iščem kam vstaviti bankovec in ugotovim, da je plačilo možno zgolj s kovanci. Obrnem vse predalčke v ruzaku, seveda nimam niti enega kovanca. Kje dobiti drobiž ob 4:00? Nimam idej, pa sem se začel vzpenjati proti Kumu.

 

Ker je vzpon videti kar dolgo, sem si razlagal, da bodo vsaj nakloni zmerni. Ah kje. Pa še oblaki so se začeli sumljivo kopičiti nad mano in ob 5:00 se je ulilo. V bližini je bil kozolec, tako da sem ostal suh, le eno uro sem moral poskakovati pod streho, ker se je neugodno ohladilo in še pihalo je. A naposled sem le lahko krenil dalje in do vrha skoraj ni bilo več resnega dežja. Zadnji višinski metri so se nesramno vlekli, pa še hrano sem imel venomer pred očmi. Tako, da sem v planinski koči kar direktno povedal: “Cukr. Sladico. Karkoli od sladkega vzamem. Ene 3 porcije.”, osebje pa plane v smeh in povedo: “Včeraj smo imeli norišnico. Čisto vse so nam pobrali. Čakaj malo, da pogledamo kaj nam je sploh še ostalo … bodo jajca z ocvirki OK?”. Ne sprašujte. Seveda. Prižgi že tist’ plin. :)

 

V načrtu sem imel spust v Podkum in potem dalje proti Mokronogu ob potočku, a sem to že vozil predhodno in ne bom ponavljal v mokrih razmerah. Tako sem krenil v smeri Hrastnika in se vračal mimo gradu Bogenšperk in bil v popoldanskih urah doma ter uspešno zaključil tole traparijo. Nekaj dni kasneje, me sosed nagovarja, naj ga naslednjič obvestim in bova skupaj odpeljala ta krog … v šestem poskusu sem končno legitimno odpeljal tisočake, zakaj hudiča misliš, da bom to še kdaj poskušal?