Žumberak Trail я̶̶υ̶̶и̶̶ RiDE 2021

Pizda, pozabil sem koliko tekačic/ev je teklo Ultra trail run v Žumberaku 🤷‍♂️. Pol leta kasneje pišem tale zapis in se res ne spomnim kar so mi rekli organizatorji. Se pa spomnim ene par drugih stvari.

Par dni pred odhodom je bil še neverjeten interes kolesarjev, dan pred odhodom pa smo ostali trije. Kar je še vedno veliko več kot ponavadi, ko sam bluzim čez mejo. 

 

Zjutraj ob dogovorjenemu času le mene še ni bilo na placu, ker mi še vedno ni jasno, zakaj sem si alarm naštimal eno uro prekasno 🤦‍♂️. Je pa tudi res, da če bi startali ob 5ih, bi prvih 45min bluzili po totalni temi. Kar lepo se že skrajša dan na 21.avgust.

Po prečenju meje, se napotimo direkt proti trasi TrailRun-a. Aha, Žumberak Trail Run poteka ta vikend. Kar pomeni, da je za Ultra izvedbo označenih ca 100km singlc. OK, niso vse singlce ampak večina, ostalo pa offroad oziroma res slabe ceste. In tako že drugo ali tretje leto zapored izkoristim priliko, da se z biciklom zapeljem po teh čudovitih stezicah, ki so tokrat označene in urejene. Ker sicer so kar skrite in težko opazne z novih zemljevidov pa izginjajo (Google Maps jih ne pozna).

Uglavnm, prvi spust po vlaki, nas pripelje na traso, pa še razgledna točka z e-klopco je tukaj. Pavza. Nakar sledi en res sladek spust do male vasice, ki pa še kar živi in te ob prihodu glasno pozdravi pes za prvo bajto. Potem se pa začne gor in dol. A ker se spuščamo iz 1.000m planote v Jastrebarsko, ki je 130m nad morjem, imamo pred sabo več ali manj dolino (teorija). V praksi pa enga jurja višincu nabereš do doline. 😄

 

Še v jutranjih urah, ko je najprej vode zmanjkalo Pešotu, se je znajdu in pri prvi hiši nafehtal vodo, rakijo so par kar sami ponudili. Seveda z Benitom že zaradi vljudnosti nisva odklonila ampak pohvalila rakijo. Potem smo se spustili v dolino Slapnico in prišli direkt do Draganovega mlina. Aha, ta plac sem pa že obiskal pred leti, ko še ni bilo asfaltne ceste. Pa ker smo srečali gospodarico, nam je mimogrede še mlin razkazala in seveda štamprle rakije natočila. Celo zbirko rakij ima. Sej bi se zadržali in se pogovarjali, a smo res še nikjer. Hvala lepa in nasnidenje čimprej. 

 

Ene 15 min sem potem lahko glumil, kako dobro poznam te kraje, ker sem enkrat tle že taval, no potem smo šli pa na stezico ob slapu. Te pa nisem več poznal. Začetek je bil zelo strm. V nadaljevanju se je začela pojavljati pa še varovalna zajla. Ne me spraševat kako smo se spravili nad slap ampak enostavno ni bilo. Tukaj srečamo gorske reševalce, ki jim ni bilo čisto jasno kam rinemo z bicikli. So nam pa eno uro sprehoda do vrha hriba obljubili. Pa sem bil siguren, da tistih 200m višinca pa zihr naredimo v polovičnem času. No, nadaljevanje je bilo po potočku. Hudourniškem. Skoraj neprehoden kanjon. Prevozen pa niti meter. Ogromna podrta drevesa, bazenčki z vodo, nanosi kamenja in hlodovine, vse je vlažno in ovito v mahove, temačno in hladno. Čudovita soteska ... sicer.

 

Proti koncu soteske, pa markacija obrne smer v strm vzpon na vrh te grape. In ko prisopihamo na greben, se tam že smeji gorski reševalec, ki ni verjel kolegu na radio povezavi, da prihajajo gor eni z bicikli. Debato je zaključil z "Pa vi ste prvi došli sa biciklom ovim putom ...al niste zadnji. Ima još ludih." 😄
V nadaljevanju kmalu naletimo na edino živo dušo v vasici z ene tremi hišami in cerkvijo. Ata nam ponudi vodo in razloži opcije za najbližjo gostilno. Naravnost in levo kar nekaj časa ni nobene, na desno kamor gremo mi, bo pa čez ene dve uri prva. 😳 Mi pa že zdej lačni kot žvali. Ni druge opcije, kot da letimo dalje po trasi.
Za vzpodbudo je pritekla mimo še ena lušna tekmovalka in nam navkreber kmalu tudi ušla izpred oči. Na vrhu hriba smo pa prvič tudi neskončno ravnino zagledali pod sabo. In potem je sledil krasen spust v dolino.

 

In tu se je začelo sedaj razmišljanje. 
A. nadaljevati po trasi Ultra Trail Run, ki je peljala v hrib in še čez tri vrhove do končnega cilja v Jastrebarskem. Še ca dobro uro imamo do prve planinske koče.
B. jebeš traso in Jasko, gremo jest' in pit. Po najbližji poti do prve vasi in gostilne. Potem pa nazaj.
Plan B je bil hitro in sklepčno izbran in že smo po makadamu krenili proti civilizaciji. Pri prvi hiši vprašamo za gostilno in nam jo pokažejo 300m naprej ob cesti. Veselo uletimo na teraso, kjer smo dobili za piti. Za hrano nam pa prijazna kelnarca razloži, da bomo morali vse do Jaske. Moja ideja/želja, da moramo obiskati Jastrebarsko se bo vseeno uresničila. 😄
 

Slabo uro kasneje smo bili za mizo v Jastrebarskem. Odlično je bilo. Hrana, pijača, strežba. Use. Ob pol sedmih zvečer smo se odpravili iz kote 130m. Soparno in še vedno vroče je bilo. Sonce je zahajalo. Začetna trasa bila ravninska po asfaltu. Jebeni kronometer Vam povem 😄 
A mudi se nam ne, tako da se počasi vpenjamo nazaj proti meji. Vmes smo se ustavili v vsaki gostilni in dovajali telesu naravne sladkorje v koncentrirani obliki (štamprle). Ob enajstih zvečer smo zapustili še zadnjo teraso na trasi in krenili čez gozdove do avtomobilov na Slovenski strani. Ne vem točno, a se mi zdi, da smo bili okoli ene ure zjutraj vsi crknjeni že za volanom. Ker ni bil noben tulk brihten, da bi si spalno vrečo prinesel in eno odspal, kar bi najbolj pasalo in bilo najbolj pametno v tistem zgodnjem jutru.
 

Letos bom pa 27. avgusta na sončni strani Gorjancev. Še kdo?

https://zumberaktrail.com/ 

SLO SVK SLO

Telefonski klic pred božičem:
Tjaša: Ku maš že kakšne plane za novo leto?
Jst: Ah kje, Sotejščani se tu zadnje popoldne dogovorimo kaj in kako.
Tjaša: Kaj pa če bi pršu na obisk?
Jst: ... [gruntam] ... je opcija. Službenih obvez nimam, ostalih zadolžitev pa tud ne. Ti jutri sporočim in še koga probam prepričat, da bi šel zraven.

Kako je čakat novo leto v Soteski že vem. Očitno je tudi, da ne bo nobenega zanimivega javnega silvestrskega dogajanja v naših deželah. Ko tavam po gostilnah je vzdušje zadnje mesece tako klavrno, da se ne nadejam neke spremembe na zadnji dan.

Potem se spomnim še poleta iz Varšave v Zagreb (odhod domov iz obiska v Litvi), ko sem z višine opazoval ogromno Poljsko ravnino. Jezuskristus, čisto preveč grozno monotono se mi je zdelo. Naslednja čudovita stvar, ki sem jo opazil, pa so bili grebeni in hribovja. Ker nisem imel pojma kaj gledam, sem na telefonu vklopil GPS in posnel par sekund sledi, doma pa na GoogleEarth preveril in opazil, da sem gledal Nizke in Visoke Tatre. 😍

No, pa pejmo tole še enkrat v živo in od blizu pogledat. Nizke Tatre na Slovaškem.

Slovenijo sem prevozil še v jutranji temi, čez Avstrijo je slepilo sonce, na Slovaškem me je pa nizka oblačnost pričakala. Naravnih pogojev za tavanje in obiskovanje neznanih območjih tako ni bilo ampak to je samo en razlog več, da se še kdaj vrnem v lepše vreme.

Tokrat sem uletel zgolj na nekajdnevni obisk Tjaše in Gogita. Vse ostalo, pa če bo slučajno kaj ratalo. Ker pa je tamala Marija začela kazati neke znake viroze (oz. nekej 🤷🏼‍♂️ ), smo se izogibali zunanjih prostorov, pa tudi neprijetna megla in luže po mestu niso nič kaj mamile na prostost. Pa tudi mestni trg, ki je bil sicer krasno okrancan, je bolj kot ne sameval. Na Slovaškem so trenutno vsi lokali zaprti. Pijačo in hrano lahko prevzameš le na vhodu. So pa dovoljene stojnice z medovino ... le obiskovalcev kar ni na spregled. Medovino je pa dobro, mogoče celo boljše kot kuhano vino.

 

Dolencem na Slovaškem pa ni dolgcajt. Tamaladva imata pač meule u rit in še sinhronizirana nista. Ker to bi bilo kar noro, da bi se otroc iste krvi, zbujali pa hodili spat, pa jedli, pa sploh vse počeli ob istem času. No, ne gre to tako. Vsak se po svoje obnaša. In to po cele dneve. Zdej jih pa pedenej. Men je to kar impresivno ko vidim familijo, ki samostojno funkcionira 24/7/365 ... 

Mogoče bi celo bicikl s sabo peljal, a je bil na servisu, tako da sem zgolj snowboard naložil v prazen kangoo. In ker sem sumil, da bodo Slovaki vsi mačkasti in nesposobni smučat prvega januarja, sem krenil smučišče Jasna pogledat'. Polno folka. 😳

Kr hudu, novo in fensi smučišče, le do vrha niso vozile sedežnice ta dan, ker je preveč pihalo. Pa vidljivosti tudi ni bilo v nizki oblačnosti. So bile pa temperature prijetno pomladanske in me vsaj zeblo ni.

Presenetili so me propadli MTB objekti ob smučišču in info na TrailForksu, da je park zaprt, ker ni več možno z biciklom na sedežnico. Slabo. A kot sem razumel imajo na Slovaškem kar zajebane birokratske razmere za gorskokolesarjenje. Sm k'r vesel za indijanske pogoje v domačih logih. 😁 

Nedeljska vožnja domov je bila malenkost prijetnejša, ker so bile ceste suhe. Meje se prehaja pa kot v najboljših časih. Ali sploh ni nobene kontrole ali pa te vojak samo vpraša "Kam greš?" in zaželi srečno pot. 

Ko sem slike "razvijal" sem opazil, da nismo čist nobene skupne fotke prtisnli. Indijanc jst. Oblubm, da bomo ob naslednjem obisku tudi kakšno skupno naredil ;)