Davor je mislu, da imam še neporavnane načrte. Ampak sem samu len in nisem nikoli posodobil zapisa iz leta 2014. Dve leti kasneje sem namreč izstopil iz vlaka v Ilirski Bistrici in se čez Slavnik spustil do Ankarana ter zaključil projekt. In ker projekta "do morja" nisem pripravljen ponavlat, sva hitro pogruntala projekt "na otok". Istu ampak čist drgač 😄
Čimprej, čim manj asfalta, kšn fini spust probamo najdt, otok Krk je pa seveda cilj. Stvari so enostavne. Čez 10 dni gremo.
Pred startom smo štirje debatirali o planih, v petek po šihtu sem startal sam iz doline reke Krke proti Kočevju. A se mi je v soboto zjutraj pridružil Davor, tako da vse po pričakovanjih. :)
Se nama je zdel greh, da se peljeva z bicikli mimo Dolge vasi in ne pofurama vsaj enga trejla v MTB Trail Centru Kočevje. Pa sva ga za ogrevanje in še čist blatna bla na koncu. Ku dva kretena. Potem sva pa začela pedalirat proti jugu. Najprej krasne makadamske poti do Štalcerjev, od tam pa sva do Dolnje Brige koristila asfaltne ceste. Teren je bil čist preveč razmočen, da bi užgala bližnjice čez travnike in blatne vlake. V doline reke Kolpe pa sva se spustila po najbulši pešpoti v Srebotnik. Lepši sobotni del je za nama (sva mislna), ker naju čaka vzpon v Delnice. Po asfaltu. Ker sva prekasno srečala Roberta, ki nama je povedal za povezavo čez Turke. Tnx, probam enkrat.
V Delnicah pa sva začutila eno tako drugačno stanje duha. Čist drgač je, ko prideš čez mejo ampak je spet enaku kot pri nas (Slo in Hrv reprezentanci sta na Euro2024). Nives nama je začela nabijat o fusbalu. Nina! Zastave so vse povsod po ulcah. Avtomobili so okrancani s šahovnicami in zastavicami. Lokali vrtijo prenose tekem na velikih zaslonih. Tri četrt folka pa je oblečenih v nogometne drese. Hočem rečt, da se je EP v nogometu začelo in sosedje imajo praznik, kadar špila reprezentanca. In danes je. Proti Španjolski. Krasnu je vidt to sceno v Delnicah.
Po večerji sva krenila dalje do Lokev. Kr direkt v bife, da najdeva eno sobo za prespat. A sva mogla počakat, da se je tekma končala. Če te fusbal ne zanima lih, je vsa ostala scena še bul zanimiva in ni dolgcajt. Pobčki za mizo niso na telefonu ampak pijejo pivo in kadijo. En tip nosi lisice za pasom. Kelnar raznaša in tala polne pladne vse sorte hrane. Žurka uglavnm in mogoče to ni lih najbolj primeren cajt za sobo iskat, a sva jo našla še preden se je stemnilo, le skozi vasico se je bilo potrebno zapeljati in stare mame povprašati in prec pokličejo kolegico. Ne bom nč kritizirou booking, pa tud štorijo s pištolo bom zamolčou, ker sicer bo koga še strah ratalu z mano naokul hamlat. 😄
V nedeljo sva šele ob 10ih kafe pila in nadaljeva pot ob 11ih. Nisva bla lih olimpijska, tako da sva se skoraj nasmihala ob slabi novici. Pot ob jezeru je na večih odsekih poplavljena. Mokra bi bla. Pa blatna. To sva bila že včeraj, danes se zgolj zahvaliva lokalcu za info in pičiva po asfaltnem obvozu proti Tuhobiću. Čist preveč prometa, so se pa prec pojavili mešani občutki, ko sva zapeljana na makadam. Ful bulš, le hrib se je spet začel. Sej nadaljevanje do vrha je bilo pa samo še slabš. Ampak sva z veliko pavzami nekako prerinila in se zvlekla na Tuhobić.
Hud hrib. Krasni razgledi. Dobra vidljivost. Sonce ga žge. Vetrič. Proti morju se vije obetavna pot. Pa debata s Švicarjema, ki že 58i dan hodita po trasi Alpe - Adriatica. Poklon. Dron posnetki? Jap. Davor v ruzaku prevaža dron. Sej bi kej napisal, pa je moj fotoaparat z objektivom še težji. 🤦♂️
Most na otok Krk se vidi, tako da pičiva proti morju. Začeten spust čez travnike je hiter in na srečo nisva trofila nobenega kamna ali trnja v visoki travi, tako da sva že kmalu prišla na makadam in do asfaltov. Kjer pa je Davor hitro začel sekati ovinke in odvijal na neke sumljive poti a se je izkazalo, da to že vse pozna. Fotr je tekač in je že našel vse povezave na otok. Hudu. Po makadamu direkt do mosta. Tejga še jst, tud ponesreč, ne bi najdu.
Na mostu pa promet. Na polno. Sva se odločila, da greva kr po pločniku, ki pa je nazarensko ozek. Balanca ima nekaj centimetrov lufta do kovinske ograje. K'r živčna vožnja a vsaj pihali ni. Po prečenju mosta pa sva samo še poiskala najbližji kraj z gostilno in začela spust v Omišalj. Na koncu sva trofila še krasno stezico direkt do morja, pa ena čist huda bejba se je sončla na plaži, ko sva jedla prvi obrok v dnevu ... ne vem kaj sem naročil, vem pa da si je kopalke preoblekla. 😄
160km, 3300 višinskim metrov, od petka po šihtu do nedelje zvečer. Trasa od Soteske do Omišalja. Prvotno idejo, da bi se spustila po Mudna dol trejlu, sva v soboto zvečer sicer začela bristati iz spomina, ostane pa kot opcija za izboljšano traso do ... hja, te ideje pa še ni. Do morja in na otok smo že šli in načeloma se ne ponavlja projektov. Vem ...ampak ne bom pisal, ker bo kdo še zagrizu v vabo in bomo spet kam rinl. 😁
Pa seveda hvala Mateji, ki naju je prišla s kombijem iskat. Ker iz nič nadmorske višine se še nekaj časa ne bi premaknila z biciklom. Vročina naju je kr dobru frderbala zadnji dan.
Vse slike in filmčki pa na LiNKu.
