No takule so se začele pripetije po snejgu:
24.januarja 2015 sem iz Cerovga Loga, kjer ni bilo ne duha ne sluha o snegu, z biciklom krenu proti Trdinovmu Vrhu. Pršu sm pa samo do Miklavža, ker je bilo že tle 20cm novega južnega snega. Od tle sm jo pa samo še dol užgal po najbol strmi kar pač poznam ... mimo bolnice. Ričet je bil pa dober na Miklavžu ;)
31.januarja sva z Mholom krenila nad Šentjernej na Špilarjevo Špico. Tokrat že z bordom. Sončk, ogenj, jasca, pihalu je, powder ... fajn dan je ratou.
Potem je Vohar z ekipo v startu februarja jumpe postavu na Gačah in se čez metou. Vsa jebena čast!
No nakar je pa tistega čudovitega februarskega petka usulu na dolenskem po +50cm ceuca, ki ga sanjamo sicer ... mi smo šli pa medtem malu driftat proti Kopam in pogledat v snežni metež. Sej če ne bi blu
MENTa v Ljubljani, se nam kej tazga verjetnu ne bi moglu zgodit :)
edn mora bit kriv
Že v soboto navsezgudej, 7.februarja smo jo pa kr na Pogorelc užgal. Lokaln hrib, konkretnu strm, edinu malu prešvoh snega v dolini (pa iz vrha pa do polovice spusta sem imel eno veliko kaplco čez objektiv ... taku da ni posnetku, oz. je totaln zmazk).
8.februar je bil dal za soliranje, ker je imel Klemen prehud žur prejšno noč ... jst pa čist čil, ker sem že dva dni prej prebedel noči in sem pač preskoču tale žur, da sem se naspal.
Tako da sem jo peš krenu iz Vrčič po cesti na Mirno Goro. Kaku je tu ena dolga cejsta. Umiram od dolgacajta ene tri ure. Ampak ni blu izbire, ker je bil edini logični dostop do Belih Sten. Na Mirni Gori pa itak fajn hrana in pa topla krušna peč v koči. Okolica pa taku zametana s snegom, da kej tazga še nism vidu tle. Noru dobru. Kr za gorej ostat. Spust z bordom pa vrhunski do jase Škrilje. Rejs kvalitetn powder. Pa na muč ga je blu. No potem sem pa gazil in umiral dobro uro, da sem pršu na vrh Belih Sten. Čist fertik sm bil. Ampak potem pa nova linija dol do Brezovice je bila pa za vriskat. No zadnja ura in pol po temi, ko sem se po ravnini v snegu, ki se je vdiral konkretno čez pas, prebijal do avtomobila, je pa že pozabljena.
Dva dni kasneje, 10.februarja, smo se pa še v avtom zapelal do vrha Mirne Gore in ponovil spust. Na vrhu je blu še vse fajn s snegom. Nižje je bil pa že preveč južen in tako je izginu vrhunski ceuc na dolenskem. Čakamo novga. Pa magari drugu lejtu.
Delček opisanega v spodnji minutki.
Posnetki Voharja na jumpu by TiT.
mjuzik: DubZilla - Punk! [ta II. Kewdr CEdeJPLENKA]
SNEjG ... še zmirej ga mamo from
majh on
Vimeo.
